Samo bogovi vedo, zakaj me je morala to noč spet tlačiti moja običajna mora. Kot v zgodbi brez konca: In večno traja konjski poljub! Nekoč bom vendarle morala preboleti Markovo ljubezensko izjavo. Oh, bog, stiska je velika! Pa še res je bilo, saj nas je v ponedeljek Špicparkeljc napadel z nenapovedanim testom, ki sem ga gotovo popolnoma zamočila. Počasi je moja ocena pri matematiki res postajala kritična. Kakšen poseben genij še nikdar nisem bila, ampak tole je bilo pa res prehudo. Nekoliko je bilo to seveda povezano tudi z mojimi pisateljskimi ambicijami, saj sem, namesto da bi se učila matematiko, raje pisala svoj šifrirani roman. In verjetno je bilo tako tudi prav, saj je tisti strokovnjak v priročniku vedno znova ponavljal: Vztrajajte in zdržite. Ne šteje samo talent! Torej sem vztrajala, žal na račun šole. Ko sem med odmorom na hitro prepisala angleščino od Kati, me je tudi ona oštela. »Mila, čas bi bil, da še sama kaj narediš za šolo. Drugače ne boš zmogla. Res nam ni do tega, da bi te izgubili, ker boš ponavljala razred.« »Nič ne skrbi,« sem ji odvrnila. »V drugem polletju se bom na vso moč potrudila.« »Upajmo,« je rekla. Ko pa sem popoldne sedela za angleškim učbenikom, so mi misli spet uhajale proč in hitro sem morala natipkati novo besedilo za Brianov song.