Ob koncu leta sem prijateljicam zastavila vprašanje: »Če bi delale vajino bilanco, kaj bi bilo tisto, kar bi vas najbolj zanimalo?« Dobila sem skoraj enoglasen odgovor skupinice nepopravljivih romantikov: »Ali je še vedno zaljubljen vame?« Zatem smo se seveda zapletle v pogovor o tem, kakšen sploh je moški, ki je zaljubljen. »Čisto preprosto je,« odgovori prijateljica, ki eno leto živi s svojim zaročencem, »če se hoče ves čas ljubiti s tabo, to pomeni, da te ljubi.« »Ni res!« se upre druga, ki je poročena že deset let. »Ljubezen je več kot le seks. Gre za razumevanje, skupne interese, pozornost.« »Ja, s tem se ženska tolaži, ko se niti poljubljata ne več,« reče prva in s tem popolnoma razkači drugo. Da bi ju pomirila, sem se morala vplesti in priti stvari do dna. Ko z istim moškim živimo šest mesecev, eno ali pa petnajst let, kako vemo, da nas (še vedno) ljubi? Kaj po več letih skupnega življenja najbolje oriše to čarobno besedo?