V teh urah smo postali popolnoma ravnodušni. Prenehali smo čakati. Čas se je utrujeno vlekel, nad nami je bučal in grmel pekel. Posedali smo okrog, govorili, kadili, vegetirali. To človeka utruja. Napetost zadnjih dni popušča. V meni je le še velika praznina. Nekje najdem poljsko posteljo in zaspim za kakšno uro. Najbrž je pozno ponoči, ko se zbudim. Zunaj na hodniku in v firerjevih prostorih vlada živahno prihajanje in odhajanje služabnikov in ordonancev. Umijem se, se preoblečem, čas bo za čaj pri firerju. Še vedno pijemo čaj z njim. In vselej je smrt nevidni gost. A ko danes odprem vrata v Hitlerjevo dnevno sobo, me pričaka nepričakovan prizor. Hitler mi stopi naproti, mi ponudi roko in vpraša: »Ste se odpočili, otrok?« Začudeno pritrdim, nakar doda: »Pozneje bi vam želel nekaj narekovati.« Popolnoma sem pozabila, da me je ta utrujeni, slabotni glas včasih gnal skozi tako energične nareke, da sem mu komaj sledila. Kaj naj bi sedaj še pisala? Od Hitlerja mi pogled zdrsne na slavnostno pogrnjeno mizo. Danes je pripravljena za osem oseb, na njej stojijo kozarci za sekt. Gostje že prihajajo, zakonca Goebbels, Axmann, gospa Christian, gospodična Manziarly, bližata se tudi generala Burgdorf in Krebs. Zanima me, zakaj jih je Hitler sklical skupaj? Se namerava slavnostno posloviti? Tedaj mi pomigne k sebi. »Morda lahko takoj začneva pisati, pridite,« pravi in odide iz sobe. Greva v sosednji konferenčni prostor. Hočem odkriti pisalni stroj, a firer pravi: »Vzemite stenogramski blok.« Osamljeno se usedem za veliko mizo in čakam. Hitler stoji na svojem običajnem mestu ob širši stranici mize, opira se na obe roki in strmi v prazno ploščo, na kateri danes ne ležijo več nobeni zemljevidi in načrti mesta. Če ne bi vsak udarec, vsak strel neusmiljeno in okrepljeno zadonel skozi beton kot skozi opno, bi bilo mogoče dolge sekunde slišati le dihanje dveh ljudi. Nato vrže Hitler nenadoma prve besede v prostor: »Moja politična oporoka.«. Roka mi za trenutek zadrhti. Nenadoma sem spet dso skrajnosti napeta. Sedaj pride to, na kar čakamo že dneve: pojasnilo za to, kar se je zgodilo, priznanje, celo priznanje krivde, morda utemeljitev. V zadnjem dokumentu tisočletnega rajha bi morala biti resnica, izpoved človeka, ki nima več česa izgubiti.