Vnuk David trdi, da Standard Oil ni delal večjih napak kot druga podjetja v tistem času. Zakonov ni bilo, Standard pa je bil gospodarski pionir na novem, neraziskanem ozemlju. A obtožbe, da je oropal vdove za njihove deleže, spravljal konkurenčna podjetja v bankrot in z vsemi sredstvi uničeval tekmece, so čiste izmišljotine. Davidov oče, ki je imel podobne težave s tiskom, je nadvse občudoval svojega očeta, ki je kljub zavisti ohranil mirno kri. Črpal jo je iz globoke vere. Zlahka je prenašal pravila baptistične vere (ki prepoveduje alkohol, kajenje in ples). Bil je najmanj zlovoljen človek, kar jih je David poznal, zmeraj se je smehljal in bil zmeraj pripravljen na šalo. Pogosto je pri večerji zapel iz čistega veselja in zadovoljstva. Bil je zelo skromen in četudi bajno bogat, skoraj ni imel potreb. Nič ni dal na zunanjost. Kot mlad je bil čeden, leta 1880 pa je postal popolnoma plešast. Nosil je klobuk, pozneje lasuljo. Težko mu je bilo upravljati premoženje, ki je leta 1910 znašalo skoraj milijardo dolarjev. Niso ga zanimali ne gradovi v Franciji ali na Škotskem ne konjički sodobnikov: zbiranje umetnin ali jaht. Našel je zanj značilno rešitev: precejšnji del imetja je investiral v premogovnike, železnice, zavarovalnice, banke, tovarne železa, piše Süddeutsche Zeitung.