Naposled so se odprla tudi vrata zakristije. Prikazali so se štirje župniki, da je ubogi norček kar onemel. Vsi so bili velikani in vsi so bili lepo okrogli, pa vendar so se tako lahkotno v gosji vrsti pozibavali proti njemu. Z levico so povzdigovali rob talarja in gledali predse, da ne bi stopili v blato, z desnico pa so držali za premajhne črne birete, da jim jih ne bi veter odnesel z debelih, popolnoma plešastih glav. Bili so si tako podobni, da se je Tantadruj komaj odločil, kateri naj bo domači. Ko so se približali murvi, je stopil izza debla in obstal. Župniki, ki so zaslišali nenavadno cingljanje, so trznili, vzdignili glave in začudeno pogledali v čudno bitje, okrašeno s kravjimi zvonci. »No, to je tisti Tantaradra, ki bi rad umrl,« je domači župnik z rahlim nasmehom povedal svojim bratom. »A-a?« so tuji župniki zategnili vsi hkrati in se potem tudi vsi hkrati razkoračili, prekrižali roke na trebuhih, nagnili debele glave na levo rame in čakali, kaj bo. »No, Tantaradra?« se je domači obrnil k norčku. »Tan-ta-druj!« je s sramežljivim nasmehom in zelo prijazno povedal norček, da bi si župnik zapomnil njegovo ime. »Saj, saj, Tantadruj,« je prikimal župnik. »No, kaj si pa zdaj potuhtal?« Tantadruj se je nasmehnil, nato pa je z nenavadno lučjo v kalnih očeh počasi in slovesno povedal: »Tantadruj, poiskal bom modrasa, modras me bo pičil in bom umrl!« »Oooo …« so v zboru zategnili tuji župniki in zmajali z glavami. Domači jih je premeril nekoliko zviška, kakor bi bil rahlo ponosen na svojega norčka, nato pa se je spet obrnil k njemu in mu rekel: »Tantadruj, zdaj je zima in ni modrasov!« Vzdignil je prst in strogo nadaljeval, kakor bi mu zabijal besedo za besedo v glavo: »Pa tudi kadar bodo in če boš ti kakega našel in če te bo pičil, ne boš umrl, temveč se boš zastrupil!« »Tantadruj, zastrupil!« je zastokal norček in čista, neskončna žalost se je razlila po njegovem drobnem, nagubanem obrazku. »Zastrupil,« so v zboru ponovili tuji župniki in mu požugali z rožnatimi zalitimi kazalci. »Zastrupil!« je pribil domači in tudi sam še enkrat požugal. »Počakaj, da odbije tvoja ura. Vsi moramo trpeti, preden pridemo do jame!« Tako je rekel in se obrnil proti župnišču. »Vsi moramo trpeti, preden pridemo do jame!« so slovesno vzdihnili tuji župniki, nato pa spet privzdignili talarje in se prijeli za birete ter se odzibali za svojim gostiteljem. Tantadruj se je brez moči naslonil na murvo in strmel za velikanskimi črnimi postavami, ki so izginile skozi svetla vrata župnišča. Potem so se vrata zaprla, in stresel se je, kakor bi se zaprla za njegovo srečo. Slonel je nepremično in poslušal, kako mu šumi v glavici in kako mu divje utriplje v drobnih prsih. In v tem čudnem šumenju in utripanju se mu je zazdelo, da ga od daleč kličejo glasovi. Počasi je odprl oči in začudeno pogledal okrog sebe. Svet je bil ves tuj, ves drugačen in bilo je nezaslišano mraz. »Tantadruj!« so ga poklicali otročaji, ki so se previdno bližali in ga z rokami vabili k sebi. Počasi in z muko se je odtrgal od raskavega debla in se obrnil nazaj proti trgu. Otročaji so ga spet obkrožili in ga zasliševali: »Ali ni bila prava?« »Tantadruj, ni bila prava,« je bridko odkimal. »Kakšna pa je bila?«