katerem je pisalo: »Luka, domov grem. Tale luknja tukaj mi gre na živce, ti, oprosti, pa še bolj, Dede.« Luka sprva ni niti trenil. Še nekaj časa je sedel za mizo in pil vino. Nato se je povsem nedolžno sprehodil do ženskega stranišča, midve pa za njim. Ko je prebral napis, je, kakor vse gostje pred njim, zavil na moško stranišče in tam odprl vsa vrata. Naposled je jezno plačal in hitrih korakov zapustil restavracijo. Sofija je hitro odstranila napis, in že naslednja obiskovalka stranišča je osvobodila Dede, ki je bila od besa bela kot stena. Takoj je napadla Sofijinega očeta Salvatoreja, ta pa seveda o vsem skupaj ni imel pojma. Nato je oddivjala, da bi dohitela svojega Luka. Nisva mogli več ugotoviti, ali ga je tistega večera še ujela. Toda že čez dva dni je lepi Luka v Palermu sedel z neko še lepšo žensko. Dede, žirafa, pa je že čez pol leta ujela vrhunskega kirurga s priznane klinike. Ta je bil sicer dvajset let starejši in dvajset centimetrov manjši od nje. Pa še skoraj popolnoma plešast je bil, a ji ga kljub temu nisva privoščili. Nikdar niso odkrili, da sva midve pripomogli k polomiji. Sofija bi žirafi sicer še kako rada postregla z resnico, vendar si ni upala. Njen oče namreč ne razume šale, vsaj kar zadeva goste. Lover Luka pa je že čez nekaj mesecev odšel igrat na druge odre in tako je njegovo mesto v najini domišljiji kmalu zasedel nekdo drug. Gledališče je zame nekaj največjega. Odkar sem v božični predstavi prvič igrala Marijo, to je bilo v drugem razredu, nisem hotela početi ničesar drugega kot le igrati. Sofija je takrat igrala Jožefa. Ne zato, ker bi primanjko9