tako čiste, ko pa je šola vedno polna dijakov. Na njegovi stari šoli so se na stenah poznali odtisi superg in s šolsko malico so pogosto ustvarjali stenske freske. Tudi Mark je z ajvarjem in gorčico naslikal pošast na steno pred učilnico za angleščino. Tu pa ga je zaradi vse urejenosti stiskalo v prsih. Neprijetno ga je začrvičilo po trebuhu. Tukaj vendar ne bo mogel preživeti naslednjega šolskega leta, kaj šele štirih. Od vse te čistoče lahko še umre! Ravnatelj ga je spominjal na japonskega samuraja in sumo borca obenem. Imel je ozek podolgovat obraz in čokato telo. Bil je popolnoma plešast in njegova svetla, prav nič zagorela glava se je svetila v sončni svetlobi, ki je prodirala skozi visoka okna pisarne. Njegovi sivi, neverjetno dolgi brki so se barvno ujemali z drobnimi očesci, ki sta kakor dve buciki prebadali sogovornika. Niti malo ni bil prijazen. »Zakaj se hočeš vpisati na našo šolo?« je vprašal Marka, ne da bi en sam pogled naklonil prelepi Luciji Lupinc. Mark je bil prepričan, da se bo z ravnateljem pogovarjala njegova mama, zato ni bil pripravljen na vprašanja. Ni vedel, kaj naj odgovori. »Ne vem,« je rekel. Mogoče bi mu doma ali na poti do pisarne uspelo sestaviti kakšen primeren stavek, a mu je mama zabičala, naj bo tiho in naj se ne vmešava v njen pogovor z ravnateljem. »Če ne veš, se nimava kaj pogovarjati,« je rekel ravnatelj z osornim glasom in ga prebadal z očmi, kot bi