Rose me je zvlekla v hišo in zaloputnila vrata za nama. Tya in Peta sva pustili stati zunaj. Skozi okno sem videla, kako nekako naganjata očka proti tovornjaku, a se je vrgel nanju in s pestjo udaril Peta po licu. Pete je vrgel roke v zrak, potem pa se obrnil in prišel v hišo ter izbruhnil: "Kakšen bedak! Dovolj ga imam! Res ga imam dovolj!" Očka se je zdaj opotekal dol po cesti. Ty se je plazil par korakov za njim. Zdaj se je že bliskalo in močno grmelo. Rose je prižgala televizijo, kot da bi jo potek nevihte zanimal bolj od tega, kar bomo mi storili ali mislili ali postali po tem, a roka se ji je tako močno tresla, da je komajda pritiskala na gumbe. Obrnila sem se nazaj proti oknu. Ravno ko sem pomislila, da se je Ty že precej oddaljil, se je z neba usula ploha, ne kaplje ali pljuski, ampak plaz dežja, ki je Tya in mojega očeta popolnoma odrezal iz vidika, odrezal celo dva tovornjaka, parkirana slabih deset čevljev od okna.