Ženske, ki so sledile moškim na fronto med letom 1910 in letom 1917, so popolnoma očrnili, z njimi so ravnali kot s prostitutkami, vendar so, kadar je bilo treba, poprijele tudi za orožje. Sledile so vojakom, imenovali so jih »žive žimnice«, v resnici pa so bile čudovite ženske. »Znale so svojim moškim pričarati dom, jim kuhale in dejansko bile tudi ljubice, a so jim tudi rojevale otroke v obupnih razmerah, in ko je moški padel, so same prijele za orožje,« je dejala pisateljica, ki v knjigi Tinisima pripoveduje o življenju nadarjene fotografinje italijanskega rodu Tine Modotti, ki je živela in delala v Mehiki od leta 1923 do leta 1930 in od leta 1939 do leta 1942. Poniatowska pravi, da se veliko žensk upre in se bojujejo za življenje, mnoge pa obupajo. Nimajo moči, da bi podrle zid pred seboj in se dajo žive zakopati. Mnoge podležejo strahopetnosti in se sprašujejo, zakaj nihče ne prebira njihovih del in jih nihče ne vidi.