Ravnanje prve dame tožilstva, ko se ni strinjala z odločitvijo tožilca iz posebne skupine Boštjana Penka v zadevi Orion, ter odhoda vodje in članice skupine Harija Furlana in Vesne Rebernik Jamnik kažejo, da med izbranimi tožilci – v skupini naj bi bili najboljši – ni vse tako, kot bi moralo biti, in da morda Barbari Brezigar vajeti uhajajo iz rok. Zlasti razrešitev Boštjana Penka, ki jo je predlagala, med tožilci močno odmeva. Penko je »letel« po pregledu dela zadnjih dveh let, pri čemer mu je očitala napačno vodenje zadeve Orion. Harij Furlan, Penkov šef, je odstop od pregona sopodpisal v tožilskem dnevniku, čeprav to ni bilo nujno. A dokaz je ostal. Penko zagotovo ni po meri Brezigarjeve, saj je samosvoj in samovšečen. V zadevo Orion je vložil ogromno energije, navsezadnje je njegove odločitve potrdilo tudi sodišče. A je njegova odločitev očitno prišla v nepravem času. Vsa ta nesoglasja močno načenjajo tožilsko avtonomijo, a to ne skrbi ne Barbare Brezigar ne ministra za pravosodje Lovra Šturma; se bo pa zagotovo odrazilo pri prijavah na razpis za vodjo in člane skupine za boj proti organiziranemu kriminalu, kjer ni pričakovati pretirane gneče. Delo v skupini, ki so ji nenehno širili pristojnosti, je namreč sila naporno in, kot kaže, tudi pod drobnogledom javnosti. Odmevno sojenje Sandiju Grubeliču »Ne maram intrig, do ljudi sem rada fer in to se mi zdi pomembna človekova kvaliteta,« je v enem od številnih intervjujev povedala Barbara Brezigar, rojena Gregorin, generalna državna tožilka, za katero je bogata tožilska in politična kariera, saj se je po hierarhični tožilski lestvici povzpela v sam vrh, bila pa je tudi ministrica za pravosodje v Bajukovi vladi in nesojena predsednica države. Zase rada pove, da so njene tožilske odločitve strokovne in nikoli politične. Na sodišču pa je tudi sama iskala pravico kot zasebna tožnica v civilnem postopku proti novinarju Nedeljskega dnevnika.Čeprav je po maturi nekaj časa razmišljala, da bi postala igralka, se je odločila za študij prava. Na to je zagotovo vplivalo družinsko okolje, saj je imel oče odvetniško pisarno, pri delu pa mu je pomagala mama. Očitno je pravo zastrupilo vso družino, saj sta pravnika tudi sin Jaka in hči Špela.Po končanem študiju je Brezigarjeva dve leti stažirala na ljubljanskem sodišču. Ker so bila takrat vsa sodniška mesta zasedena, se je prijavila na tožilstvo. Leta 1980 je bila imenovana za namestnico temeljnega javnega tožilca. Kolegi vedo povedati, da je bila še kot »majhna« tožilka pridna in vestna, vendar nič več kot povprečna.Iz anonimnosti jo je potegnilo odmevno sojenje Sandiju Grubeliču. Nekdanji direktor in lastnik podjetja Trend Form iz Grosupljega je leta 1990 s prodajo španskih avtov na lizing pritegnil 7500 kupcev iz celotne nekdanje Jugoslavije. Tisoč sedemsto jih je avtomobile dobilo, 800 jih je predplačilo dobilo nazaj, kakšnih 5000 kupcev pa je ostalo brez vsega. Grubelič jim je pobral približno 15 milijonov evrov. Barbara Brezigar se je v sodni dvorani »borila« z dvema odvetnikoma, ki sta branila Sandija Grubeliča. Eden je bil prekaljeni dr. Peter Čeferin, drugi Žiga Klun, ki je zaslovel v njegovi senci. Ni ji bilo lahko. Prvič je padla oprostilna sodba, a ji je v drugo uspelo dokazati, da je poslovna goljufija kaznivo dejanje, in sodišče je Grubeliča obsodilo na sedem let zapora.Ko je Anton Drobnič leta 1990 na položaju generalnega državnega tožilca zamenjal Pavla Carja, je javne tožilce preimenoval v državne tožilce. Na položaj vodje ljubljanskih tožilcev je imenoval Tomaža Miklavčiča, ki pa je bil v tožilskem delu popolnoma neizkušen. Čeprav med ljubljanskimi tožilci ni bil ravno priljubljen, se je okoli njega zbralo nekaj občudovalcev, med njimi sta bili iz stare zasedbe poleg Barbare Brezigar še Savica Pureber in Sanja Javor Pajenk, ki sta še danes njeni tesni sodelavki.Ko je Tomaž Miklavčič predčasno zapustil vodilni stolček, ga je zamenjala Brezigarjeva kot vršilka dolžnosti, prepričana, da jo bodo na tem položaju tudi ustoličili. A se na njeno veliko razočaranje to ni zgodilo. V personalni komisiji je zanjo zmanjkalo glasov. Vodja je postal Gorazd Fišer.Kandidatka za predsednico državeGeneralni državni tožilec Anton Drobnič, ki je bil Barbari Brezigar še posebno naklonjen, jo je nato leta 1996 postavil za vodjo skupine državnih tožilcev za posebne zadeve. Skupina je bila ustanovljena z namenom, da bi se ukvarjala izključno z zahtevnejšimi zadevami, povezanimi z organiziranim kriminalom, a so ji dodeljevali tudi politično občutljive zadeve. Tako je nastalo nekakšno vzporedno tožilstvo, ki je med drugim reševalo brniško orožarsko afero, divje lastninjenje in nenazadnje tudi afero Depala vas. Skratka zadeve, ki jih niso zaupali navadnim tožilcem. Afera Depala vas je vsekakor najbolj zaznamovala kariero Barbare Brezigar. Nekdanji pripadniki brigade MORIS so, če spomnimo, 20. marca 1994 pretepli in aretirali tajnega policijskega sodelavca civilista Milana Smolnikarja. Takrat so prišla na dan nesoglasja med obrambnim in notranjim ministrstvom. Tri leta pozneje je Barbara Brezigar kot neutemeljene zavrgla vse kazenske ovadbe v tej zadevi, kot da se v Depali vasi ni zgodilo nič. Pa čeprav je zaradi neljubega dogodka na predlog predsednika vlade Janeza Drnovška državni zbor razrešil Janeza Janšo s položaja obrambnega ministra. Omenjena odločitev Barbare Brezigar za mnoge še danes ostaja sporna. Oziroma, kot so poudarili nekateri, politično modra, a tožilsko povsem nestrokovna. Barbara Brezigar je doživela še eno razočaranje. Ko je leta 1999 kandidirala za generalno državno tožilko, jo je premagala Zdenka Cerar. Zaradi nesoglasij s svojo tekmico za najvišje tožilsko mesto je Brezigarjeva po treh letih in pol odstopila s položaja vodje posebne skupine tožilcev. Jabolko spora je bila zahteva, da zadrži kazenski ovadbi kriminalistov Draga Kosa in Romana Praha zaradi nevestnega dela. Ovadba jima je očitala, da sta brez dovoljenja sodišča pridobila izpiske telefonskih klicev novinarja TV Slovenija Tomaža Ranca.»Tožilec je samostojen in neodvisen. Kot vrhovni državni tožilki mi je bilo pred gosti in nižjimi tožilci prepovedano, da izpeljem svojo odločitev. Omajan je bil moj ugled in ocenila sem, da tako ne gre več naprej,« je komentirala svoj predčasni odhod.Leta 2000 se je Brezigarjeva za kratek čas preizkusila tudi v politiki. Za šest mesecev je postala pravosodna ministrica v vladi Andreja Bajuka, potem pa slovenska predstavnica v evropskem tožilskem uradu Eurojust v Haagu. Ker jo je v tujini mučilo domotožje, se je vrnila domov in začela delati na vrhovnem državnem tožilstvu.Leto zatem so jo razumniki predlagali kot neodvisno kandidatko za predsednico države na predsedniških volitvah 2002. Kandidaturo sta podprli Janševa Socialdemokratska stranka Slovenije in Bajukova Nova Slovenija. Uspelo se ji je uvrstiti v drugi krog in šlo ji je kar dobro, saj je zbrala zavidljivih 451.372 (43,48 odstotka) glasov, vendar premalo, da bi premagala Janeza Drnovška. Čeprav so ji napovedovali bleščečo politično kariero, se je odločila vrniti med tožilce.Na sodišču se je zjokalaKot zasebna tožnica (in ne po uradni dolžnosti) je na ljubljanskem sodišču nastopila leta 1995. Njen pooblaščenec je bil takratni odvetnik Hinko Jenull, danes njen sodelavec na vrhovnem državnem tožilstvu. Tožena stranka je bil nekdanji novinar Nedeljskega dnevnika Bojan Grom, ki je pisal o »zadržanih« ovadbah zoper D. K., nekdanjega uslužbenca ministrstva za notranje zadeve, in Z. K., ki je zalučal molotovki v vrata stanovanja tedanjega poslanca in podpredsednika LDS Mileta Šetinca. Od veljaka neke politične stranke naj bi Z. K. za to gverilsko dejanje dobil 300 evrov. Za pretrpljene duševne bolečine, ker ovadbi ni reševala ona in nista obtičali v njenem predalu, temveč v predalu nekega drugega tožilca, je Barbara Brezigar zahtevala odškodnino dobrih 8700 evrov (2,1 milijona tolarjev). Prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče ji je prisodilo nekaj manjšo odškodnino, dobrih 5400 evrov (1,3 milijona tolarjev), nazadnje pa je vrhovno sodišče ta znesek znižalo na 2500 evrov (600.000 tolarjev). Barbara Brezigar se je na sodišču med pripovedovanjem o duševnih bolečinah, ki jih je morala pretrpeti, zjokala.In za konec še malo drugačen portret osebnosti Barbare Brezigar. Rojena je v znamenju kače po kitajskem horoskopu in strelca po zodiaku. Kombinacija obeh znamenj v knjigi Kitajski horoskop francoske avtorice Catherine Aubier pravi takole: »Čeprav nima želje, da osvoji zlato olimpijsko medaljo v teku, se plazi dovolj hitro, da doseže svoj cilj. Dojemanje, intuicija in smisel kače za organizacijo preprečujejo strelčevi osebnosti, da jo zvabi v sicer zajamčene norosti in slabo družbo. Ampak previdno: je oseba, ki se zelo trdno drži svojih moralnih načel in ne more sprejeti, da bi se kdo z njo poigraval. Ne mara, da se ji nasprotuje. Če se z njo ne strinjate, bo grizla.« avnanje prve dame tožilstva, ko se ni strinjala z odločitvijo tožilca iz posebne skupine Boštjana Penka v zadevi Orion, ter odhoda vodje in članice skupine Harija Furlana in Vesne Rebernik Jamnik kažejo, da med izbranimi tožilci – v skupini naj bi bili najboljši – ni vse tako, kot bi moralo biti, in da morda Barbari Brezigar vajeti uhajajo iz rok.