Koliko je na vas vplival Patrick White, veliki avstralski pisatelj, ki ga prav tako uvrščajo v magični realizem? Vsekakor je White velik pisatelj, a veliko bolj evropski. Nekakšen Thomas Mann za Avstralce. Zelo drugačen. Ne bi rekel, da ima kakšno zvezo z magičnim realizmom. Res je, da opisuje eksotično naravo Avstralije in da je zelo iskren do samega sebe in do snovi, gotovo pa na moje delo ni vplival. Vedno sem se želel osvoboditi kakršnih koli vplivov pisateljev; name so vplivale druge stvari, ki sem jih že omenil. Struktura vašega romana je precej ambiciozna za začetnika, kakršni ste bili; trenutek umiranja rečnega vodnika, prepreden s številnimi flash backi, z zgodbami njegovih prednikov, v katerih ste ujeli celotno avstralsko zgodovino. To je bilo noro, ja ... V tistem času je bilo avstralsko pisanje precej konvencionalno, vsi so pisali v ameriškem modernističnem stilu, kratki stavki, kratke zgodbe ... Kot da naša literatura ni imela želje, da bi postala velika, da bi vpletla politična in družbena gibanja ... In predvsem se je zdelo – da se je nekako degenerirala v novinarstvo, v nekakšen način – opisovati, toda ne ustvarjati. Toda fikcija lahko ustvarja, lahko ustvarja svetove in vplive, tako velike kot so tisti vplivi, ki se stapljajo v njej. In to knjigo sem napisal v popolnem uporu proti vsemu, kar sem imel za ključno napako avstralske literature. Kot sem rekel, zrasel sem v okolju z zelo močno tradicijo pripovedništva in zgodbe so se vedno pripovedovale na krožni način ... Nikoli se niso zares začele ali končale ... Šle so vse naokrog, živele so s tabo, ostale so v tebi in te spominjale leta in leta, noseče s pomeni, kot anksiozno seme, ki ga morda ukradeš čudni roži in potem zraste v rastlino, ki obrodi nenavaden sadež ... In hotel sem ustvariti roman s podobno krožno formo, raje, kot da bi se zgledoval po evropski tradiciji pripovedovanja zgodb, ki je morda resnica Evrope, toda ni moja resnica, ni resnica mojega sveta. Res je, da sem imel določene ambicije, a bil sem popolnoma neizkušen v obvladovanju snovi. Toda tudi najboljši evropski umetniki vedo, da je ustvarjanje veliko tveganje. Vsi so ambiciozni, to je njihovo delo. Zato je pomembno, da ne ostajaš omejen v vrtu, ki ga poznaš, ampak da poskušaš ustvariti tudi nekaj, česar morda še ne poznaš ... Tako, da knjige preprosto nisem mogel dokončati, dokler nisem vsaj delno izpolnil svoje ambicije. Ko je knjiga prišla ven, se je vsem zdela tako neavstralska, da ... Neavstralska? Z našega zornega kota bi prej rekli obratno. Mnogi naši vodilni časopisi so zapisali, da ne spada v nobeno od sprejetih kategorij avstralske literature. Kar je bil zame pravzaprav uspeh.