Če bi hoteli primerjati položaj slovenskega umetnostnega zbirateljstva in stanje oziroma vsebino javnih zbirk z ameriškimi in evropskimi, bi seveda zlahka našteli vrsto argumentov, ki bi takšne primerjave izključili, jih razglasili za nevzdržne, popolnoma absurdne. Ti argumenti so gotovo smiselni s cele vrste vidikov, vendar mi hudič ne da miru, da kakšne vzporednice (zlasti s francoskimi razmerami) le ne bi potegnil. Od maloštevilnih slovenskih zbiralcev seveda ne pričakujem, da se bodo podili za mojstrovinami, katerih cene gredo v desetine milijonov dolarjev, preseneča pa me dejstvo, da tudi mladi podjetniki z zajetnejšimi denarnicami, tisti, ki so temeljito izobraženi in za katere je tako rekoč samoumevno, da so danes v Ljubljani, jutri v Frankfurtu, pojutrišnjem v Dallasu in naslednji dan v Tokiu, v primeru, da se že odločijo del svojih prihrankov nameniti v nakup umetniških del, iščejo predvsem staro in »domače«. Raje bodo odšteli 30.000 mark za zelo slabega Jakopiča kot za pet, šest ali celo deset vrhunskih slik kakega sodobnika iz njihove generacije, kaj šele za kakšen drznejši dosežek perspektivnega mladega ustvarjalca. Za zdaj je popolnoma iluzorno pričakovati, da se bo bolj odenarnjeni Slovenec odpravil na ARCO v Madrid ali na baselski umetnostni sejem ter se pozanimal pri katerem izmed uglednejših mednarodnih trgovcev z umetninami, kdo so vzhajajoče zvezde na sodobnem umetnostnem obzorju, in si za prgišče rjavih tisočakov kupil kaj, kar se bo čez dve, tri desetletja vrednostno podeseterilo. Si pač preprosto ne upa, hkrati pa je preveč zaverovan sam vase in v svoje sposobnosti, da bi kogarkoli povprašal za nasvet. Do Wall Streeta bo sicer morda nekoč priskakljal, v njegovi pisarni ali stanovanjski vili pa bo še zmerom kraljeval kakšen tretjerazredni »alt deutsch« ali bidermajer. Odkrito pa si upam priznati, da bom iskreno vesel, če me bodo drugačna dejstva še za življenja demantirala.