Za italijansko stran je strateška odločitev Slovenije za popolno integracijo v EU in začetna neizbalansirana politična in medijska euforija ("Evropa zdaj") pomemben element in vzvod pritiska za doseganje lastnih ciljev v bilateralnih odnosih, odnosih z Balkanom in za poskus, da bi si na mednarodni ravni pridobila profil velike države. Obenem je oviranje vstopa Slovenije v EU tudi instrument tistih segmentov italijanskega političnega establishementa, ki so iz različnih vzrokov zainteresirani za omejevanje nemškega vpliva v Evropi, posebej še v Srednji in Vzhodni. Italijanski analitiki namreč skoraj v celoti ocenjujejo, da se Slovenija že dlje časa po formalni osamosvojitvi nahaja v nemški sferi interesov. Močno prisotna tendenca v ZRN, po kateri bi bilo potrebno bodočo EU pregrupirati v smislu modela "Evrope več brzin", ne uvršča Italije v notranji osrednji krog držav članic. Pogojevanje slovenskega pristopa v EU ima kot instrument za doseganje večplastnih italijanskih strateških ciljev tudi svojo relativno specifično težo in domet. Kljub občasnim optikam vseeno ni edino, najmočnejše in najpomembnejše italijansko orodje za doseganje omenjenih ciljev. Z njim poskuša Italija paralelno dosegati več ciljev: že omenjeno blokiranje nemškega vpliva, povečanje regionalne politične teže Italije na Balkanu, dokazovanje in uveljavljanje teze, po kateri Italija spada v "prvo evropsko ligo", in notranjepolitična nacionalistična koncentracija.