me napačno: to nima nobene zveze z vrnitvijo k ponovni nacionalizaciji, ravno nasprotno. Če je torej alternativa EU, kljub nespornemu izzivu v širitvi na vzhod, resnično ali erozija ali združitev, ter če bi privrženost federaciji držav pomenila mrtvo točko z vsemi svojimi negativnimi posledicami, potem se bo pod pritiskom okoliščin in kriz, ki jih bodo te povzročile, EU v desetih letih soočila z naslednjo alternativo: se bo večina držav članic zagnala v popolno integracijo in soglašala z evropsko ustavo? Ali bo, če se to ne zgodi, manjša skupina držav članic sprejela to pot za napredno, t.j. gravitacijski center se bo premaknil na peščico držav, ki brezpogojno zaupajo evropskemu idealu in bodo te zmogle same potiskati naprej v smeri politične združitve? V tem primeru bi bilo vprašanje naslednje: Kdaj bo pravi trenutek? Kdo bo vključen? Ali se bo ta gravitacijski center nastal znotraj ali zunaj pripravljenega ogrodja? Nekaj je zanesljivo: v prihodnje noben evropski projekt ne bo uspel brez tesnega sodelovanja Francije in Nemčije. Potem ko smo spoznali, kakšen je položaj, si lahko predstavljamo razvoj v prihodnjem desetletju v dveh ali treh stopnjah: Najprej razširitev in povečanje sodelovanja med tistimi državami, kjer je želja po sodelovanju bolj izrazita kot pri drugih, tako kot se to že dogaja v okviru ekonomske in denarne unije in schengenskega dogovora. Tako lahko dosežemo napredek na različnih področjih: v bodočem razvoju Eura 11 v politično-ekonomsko unijo, na področju varstva okolja, v boju proti kriminalu, pri razvoju skupne izseljeniške in azilske politike ter seveda na področju zunanje in varnostne politike. V tej zvezi je najpomembnejše dojeti, da tesnejše sodelovanje ne pomeni konca združevanja.