Naši sogovorniki so menili: "Če hočemo imeti turizem, moramo zanj tudi kaj žrtvovati. Od njega živi večina Portorožanov. Kako je, če turistov ni, smo skusili po junijski vojni leta 1991, ko smo sredi poletja imeli popoln mir. Nad hrupom se najbolj pritožuje nekdanja elita, takratni oblastniki, ki so znali v svoji časih še kako hrupno žurirati, zdaj na starost jih pa vse moti. Hrup je, hrup nas moti, premalo smo storili, da bi ga zmanjšali. Torej je treba vzpostaviti red, nedisciplino pa odločneje kaznovati." O tem, včasih se zdi najhujšem portoroškem problemu, ki domačine krepko razdvaja, pa ima svoje mnenje tudi krajevni župan Pliško. Mimogrede, tudi sam zatrjuje, da se bo izselil iz hrupnega Portoroža in si za življenje, ki je že samo po sebi dovolj stresno, našel kakšno mirnejšo lokacijo. "Če smo se opredelili za turizem, se moramo temu tudi prilagoditi. Dejstvo je, da iz Portoroža ne moremo narediti upokojenskega mesteca, kjer bo popolna tišina že ob desetih zvečer. Kot ne gre, da bi posamezniki pijančevali, kričali, navijali hrupne motorje vso noč. Če imamo moč ukrepanja, pa torej kaj storimo, da bo Portorož za vse prijazno mesto!" Portorož postaja zadnja leta tudi visokošolsko mesto. Domačini so tega veseli ("čeprav od študentov nič nimamo!"), so pa prepričani, da bi 3. slovenska univerza z butičnimi šolami bolj sodila v umirajoči Piran, ki bi bil za to enkratna "kulisa".