A ona ni bila edina, ki je v zadnjem času trkala na mojo vest in me opogumljala, naj se simpatijami zazrem tja doli, odkoder so pognale korenine. Še hujšo raboto si je zadnje časa namislila nacionalna televizija. Ne samo ona, ves državniški aparat, celotna propagandna mašinerija, pomembni možje in tisti, ki bi to radi postali, pa dvorni zgodovinarji, jokavi poročevalci, vsa nacionalna patetika, državniško obredje, zelene lipe in blagozvočne Premrlove Zdravljice, me opominjajo, da te dni mineva petnajst let od udejanjenja tisočletnega sna Slovencev, petnajst let od velika zmage, od trenutka enotnosti, ko je na ruševinah starega, pokvarjenega, gnilega rdečega režima, vstal krasni novi svet. Za vraga, kakšnega tisočletnega sna slovenskega naroda, če pred tisoč let še nikjer ni bilo nobenih Slovencev? In za vraga kakšne enotnosti, če pa so Slovenci pred, med in po vojni preigravali različne politične, vojaške, diplomatske in še kakšne strategije. Morda enotno samo v odločnem obsojanju in uporu zoper jugoslovanske generale, a hkrati zelo daleč od popolnega konsenza, ker bi nas ravno ta potisnil v enoumje, iz katere smo se spretno izvili. Nekoč so se politični voditelji te nevarnosti dobro zavedali, danes se je morda manj.