Zupančič se povsem v skladu s pomensko odprto formo ne opredeli, kdo je ali kdo ni kriv ter kdo ima ali kdo nima prav. Replika morilskega noža, zapičenega v mizo, tam ostane tudi, ko porotniki odidejo. Na plečih stilno uravnoteženih in tipološko vsak po svoje jasno oblikovanih igralskih figur mu uspe povsem nedvoumno pokazati, da v tej igri ducata zaznamovanih obstaja še trinajsti član in da je ta edini veliki »player«. To je t. i. demokracija, v čigar imenu se vse tudi dogaja. Popoln konsenz naj bi bil produkt skladnosti in pravičnosti. Izkaže pa se, da je zgolj slepilni manever (naboj), ki odgovornost prevali na breme nekoga tretjega, v tem primeru neuke porote - »sveta modrih«. Čista blasfemija torej, saj je dokazov za krivdo prav toliko kot za oprostitev. Konsenz je le trenutni rezultat, ki pa zaradi banalnih okoliščin - sopara, zamuda, nervoza, utrujenost - ustreza vsem.