Vse je potekalo po načrtu. Šotor so postavili proč od civilizacije, ob borovem gozdičku. Do morja so imeli le nekaj korakov, zato pa je bilo mesto oddaljeno kar nekaj kilometrov. Življenje v naravi je bilo razburljivo. Umivali so se v bližnjem potoku, kuhali na tabornem ognju, igrali nogomet, nabirali storže, tekmovali, komu se kamen ob metu v vodo večkrat odbije od gladine. Družbo sta jim delala veverička in škržat. Zvečer so opazovali sončne zahode, saj so vzhode v glavnem prespali. A je nekaj vseeno manjkalo. Doma so pustili radio in najbolj od vsega so pogrešali svoje zgoščenke. Zvečer je bilo žalostno in pusto. Razmišljali so, kako bi si popestrili večere, in so se domislili: naredili si bodo glasbila in sami veselo igrali in peli. Odpravili so se na malo daljši izlet po material za glasbila. Prinesli so trstiko in naredili nunalco in piščalko. Ugotovili so, da tudi dva kamenčka, če ju udarjaš drugega ob drugega, lepo zvenita. Nekdo je dal na glavnik kos tankega papirja, drugi pa je zapiskal kar na list, tak »klarinet« je igral melodijo. Zabrenkali so na gumico, bobnali na prazne lonce, udarjali z žlicami, sploh niso vedeli, koliko zanimivih glasbil je v njihovi okolici. Izmislili so si nekaj verzov, ki so govorili o njihovem taborjenju, dodali značilen ritmični vzorec in tekmovanje v rapanju in hip hopu se je začelo. K verzom so dodajali vedno nove, včasih so vtkali del znane popevke, včasih so oponašali tudi znane pevce. Večeri so bili vedno bolj zanimivi in veseli, komaj so čakali, da mine dan in bodo lahko prijateljem predstavili svoje nove glasbene zamisli. Verzi in rime so jih nasmejali do solz. Radia in zgoščenk sploh niso več pogrešali.