Pa vendar se zdi, da je izvirni greh treba iskati prav pri ovcah. Zgodba se začenja okrog leta 1730 na Novi Gvineji, kjer je bilo med domorodci močno ukoreninjeno ljudožerstvo. Nekatera plemena so še posebej cenila pokojnikove možgane, ker so menila, da bodo tako dobila tudi vse znanje in izkušnje umrlega, namesto modrosti pa so številni v plemenih dobili neozdravljivo bolezen kuru. Ponekod so zbolela cela plemena in kuru je sčasoma popolnoma izkoreninil te ljudožerce. Zanj so značilni motorični izpadi, ataksija, a tudi napadalnost, tako da je prihajalo do medsebojnih obračunov, nekateri pa so celo skočili v prepad. Tako so se okuženi prioni najverjetneje s človeka prenesli na žival. Domačini so bili ovčjerejci in ovce so po naključju popasle travo, na kateri so bili razbiti deli lobanje in možganov. Ker kužnim prionom niti želodčna kislina ne more do živega, so ovce postale potujoči viri povzročiteljev spongiformne encefalopatije. Novo Gvinejo so prav tedaj kolonizirali Nizozemci in na veliko tovorili novogvinejske ovce v Evropo. Zaradi izboljšanja pasme so na Irskem veliko domačih ovac križali z gvinejskimi, zato je izumrla skorajda vsa generacija ovac. Nastal je premor do sredine prejšnjega stoletja, ko se je znova zgodil velik pomor ovac. Prišel je trenutek, ko ni bilo mogoče več narediti koraka nazaj! V Britaniji in na Irskem so namreč predelali trupla poginulih ovac in z njimi hranili govedo, meso taistega goveda pa je končalo na krožniku.