Kdo je v tem zadnjem poskusu »zgodovinske prevare« in zlorabe škofa Vovka za ideološke namene don Kihot, ki je napadal privide, in kdo Sancho Pansa, simbol zdrave pameti? Kdo je zgodovinarja Franceta M. Dolinarja nagovoril, da je na lovranskem simpoziju znova odprl vprašanje neke spomenice, ki jo nikoli ni bilo? Iz verodostojnih dokumentov škofijskega arhiva izhaja, da A. Vovk ni nikoli, ne kot generalni vikar ne kot pomožni ljubljanski škof, obsodil škofa Gregorija Rožmana. Zgodovinarka Tamara Griesser Pečar in Janez Zdešar poglobljeno analizirata ponarejeno, podtaknjeno »pastirsko pismo«. Eden glavnih snovalcev takega pisma je bil duhovnik dr. Anton Trstenjak, vase zaverovani filozof, zgodovinar in »učenjak« s številnimi pomagači. ki so ga čislale komunistične oblasti. Z njim se je 7. maja 1994 pogovarjala novinarka časnika Slovenec Borka Kucler. V dolgem intervjuju je kot že večkrat pred tem napadel in ožigosal takrat pokojnega škofa Gregorija Rožmana. Naprtil mu je tudi krivdo za smrt pobitih domobrancev in civilistov, vrnjenih iz Koroške. Na ta svoj pamflet je dobil veliko odzivov, zato se je znova oglasil 4. junija in skoraj vse, kar je izjavil maja, zanikal. Je pozabil, kaj je novinarki izjavljal maja 1994? Njegove izjave so bile enake tistim, ki jih je objavil v Slovenskem poročevalcu 20. maja 1945, ko je napisal: »Kdor se je torej še v teh dneh boril proti političnim in vojaškim sodelavcem OF, ta se je boril proti jugoslovanski oblasti in se je zato kot Slovenec in Jugoslovan po vseh božjih in človeških pozitivnopravnih in krščanskih postavah pregrešil zoper svoj lastni narod in državo.« To je bil tako rekoč poziv h kaznovanju, nič milejši od groženj maršala Tita in pisatelja Toneta Seliškarja. Najnovejša zloraba škofa Vovka je poskus obračunavanja raznih lažnih zgodovinarjev s Katoliško cerkvijo in škofom Rožmanom. Bo zgodovinar France Martin Dolinar kaj odgovoril? Berem zanimivo knjigo Svobodni svet avtorja Timothyja Gartona Asha. Med drugim napiše, da sedanji svobodni svet potrebuje dva upora: upor politikov, da se uprejo medijskim mogotcem. Politiki in ne lastniki časnikov so izvoljeni predstavniki ljudstva. Časopisni mogotci uživajo »moč brez odgovornosti, privilegij vlačuge v vseh časih«. Usmerjajo pokorne novinarje, da pišejo, kakor oni zahtevajo. Slovenski predsednik vlade Janez Janša je storil samo to, da se je uprl dolgotrajnim neutemeljenim napadom na vlado in ponudil opoziciji, medijskim lastnikom in novinarskim protestnikom, da prevzamejo oblast in vodijo državo. In epilog? Drugi je upor bistrih, izobraženih, poštenih novinarjev. Časnike pišejo in jih urejajo oni, ne medijski mogotci. To pa so storili nekateri preganjani novinarji tednika MAG. Želimo jim uspeha! Pa še kanček humorja. Odvetnik Stojan Zdolšek je v Večeru, 26. 2. 2004, na vprašanje, na kaj se opira pri sprejemanju odločitev, odgovoril: »Če bi malo za šalo odgovoril, bi rekel, da se ravnam po devetih božjih zapovedih. Zakaj po devetih? Ker sedma za pravnike že tisočletja ne obstaja. Ta je: Ne pričaj po krivem!«