Pritrjuje pa sodišče tožniku, da dejstva, na podlagi katerih sprejemnik ponudbe uveljavlja predkupno pravico (ter jih v vsakem primeru, če so sporna, mora izkazati šele v postopku za odobritev pravnega posla, saj postopek s ponudbo, ki se zaključi z obvestilom upravne enote sprejemnikom ponudbe in prodajalcu o tem, kdo je v roku za sprejem ponudbe sprejel ponudbo, ne vključuje izkazovanja okoliščin, na katere sprejemnik ponudbe opira zatrjevanje svoje predkupne pravice), morajo obstajati že v času sprejema ponudbe. Predkupna pravica se namreč izčrpa z nakupom kmetijskega zemljišča, zato morajo okoliščine, ki so podlaga za zaključek o obstoju predkupne pravice, v času sklenitve kupne pogodbe (že) obstajati. Navedeno za obravnavano zadevo pomeni, da bi C.C., ki je predmetno kupno pogodbo sklenil kot predkupni upravičenec na podlagi okoliščin, da je (drug) kmet (4. točka 1. odstavka 23. člena ZKZ), ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino in glavno dejavnost (1. točka 2. odstavka 23. člena ZKZ), šteti za kmeta že ob sprejemu ponudbe za nakup predmetnih kmetijskih zemljišč (njegovo izjavo o sprejemu ponudbe pa je, glede na spisno dokumentacijo, upravna enota prejela 18. 11. 2005) in da bi mu že tedaj kmetijska dejavnost morala predstavljati edino in glavno dejavnost. C.C. je okoliščino, da je kmet, v postopku za odobritev pravnega posla izkazoval z odločbo Upravne enote A. z dne 20. 1. 2006, s katero je odločeno, da šteje za kmeta. Iz odločbe izhaja, da je bila izdana na podlagi predložene izjave matere E.E., da mu daje v uporabo kmetijska zemljišča, katerih zemljiškoknjižna lastnica je, predloženega programa ureditve kmetije, iz katerega izhaja, da bo dosežen predviden letni dohodek 2.769.400,00 SIT, podane izjave C.C., da bo program ureditve kmetije realiziral, ter ugotovitve organa o tem, da v smislu 2. odstavka 111. člena ZKZ šteje, da je C.C. ustrezno usposobljen za opravljanje kmetijske dejavnosti (kot oseba, starejša od 30 let in ki ima od 15 leta starosti najmanj 5 let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kmetijski dejavnosti). Na taki dejanski podlagi pa pristojni organ izda odločbo o tem, da fizična oseba šteje za kmeta, po 4. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ (kot pravni podlagi). Sodišče se ob tem s stališčem tožene stranke, da gre za deklarativno odločbo, ki nima konstitutivnega učinka, sicer strinja. Vendar pa tudi za deklarativno odločbo, za katero sicer velja, da učinkuje ex tunc (drugače kot konstitutivna, ki učinkuje ex nunc, tj. (šele) od tedaj, ko je bila izdana in vročena stranki), velja, da pravno učinkuje od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek določenega pravnega stanja (statusa) ali pravnega razmerja. To pa pomeni, da zgolj ob ugotovitvi, da je odločba o statusu kmeta deklarativna, ni mogoče zaključevati, kot je to storila tožena stranka (in zatrjuje C.C. kot stranka z interesom), da je glede na ex tunc pravne učinke deklarativne odločbe že v času sprejema ponudbe štel za kmeta; izjava matere o prepustitvi v uporabo kmetijskih zemljišč, in njegova izjava, da bo predloženi program ureditve kmetije s predvidenim letnim dohodkom od kmetijske dejavnosti realiziral, ki sta dejstvi, ki sta po zakonu (4. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ) pomembni za nastanek statusa kmeta, sta bili namreč lahko podani šele v postopku za izdajo odločbe o tem, da šteje za kmeta, ki pa je bil uveden (šele) z vložitvijo njegove zahteve z dne 13. 1. 2006 (kar bi kazalo na to, da so za odločitev relevantna dejstva nastala šele po tem času ter da je zaključek o tem, da je C.C. že ob sprejemu ponudbe štel za kmeta, nepravilen). Brez konkretne ocene o tem, kdaj so nastala dejstva, ki so po 4. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ pomembna za ugotovitev nastanka pravnega statusa (statusa kmeta), je dejansko stanje glede vprašanja, ali je C.C. v času sprejema ponudbe štel za kmeta, ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče še dodaja, da odločba o statusu kmeta z dne 20. 1. 2006, izdana C.C., sicer kot formalno podlago navaja (zgolj) 24. člen ZKZ in ne izrecno 4. alinee 1. odstavka 24. člena ZKZ, vendar to na odločitev sodišča ne more vplivati, kajti v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne more predstavljati podlage za izdajo odločbe po 1. oz. 2. alinei 1. odstavka 24. člena ZKZ (saj v postopku ni bil izkazan doseženi dohodek, pač pa le napovedani predvideni bodoči). Glede na povedano prvostopni organ ni imel zadostne podlage za zaključek, da je C.C. štel za (drugega) kmeta po 4. točki 1. odstavka 23. člena ZKZ in tudi ne za zaključek, da je bil pri nakupu prednostni vrstni red po 23. členu ZKZ upoštevan (3. alinea 2. odstavka 19. člena ZKZ), tožena stranka pa ne podlage, da je nezakoniti odločbi prvostopnega organa pritrdila.