Mrliča, zavitega najprej v belo, nato še oranžno rjuho, najprej za nekaj minut položijo v vodo Gangesa, da se očisti grehov, nato sledi slovo od svojcev, potem ga šele položijo na pripravljeno grmado. Ko je vodostaj Gangesa normalen, sežigajo trupla na bregu reke, sedaj, ko je bilo vse stopnišče pod vodo, pa je potekal sežig na privzdignjeni ploščadi kakšnih deset metrov nad reko. Žalujoči svojci v belih oblačilih spremljajo obred, a ni videti ne solza ne posebne žalosti. Smrt v Indiji ni katastrofa, saj verjamejo v ponovno rojstvo (reinkarnacijo). Truplo gori 2–3 ure. Kar v tem času ne zgori, vsujejo v Ganges. Človeka kar pretrese, ko gleda »ognjeni pokop« v živo … medtem ko le nekaj metrov proč ženske v reki perejo svoje pisane sarije, otroci se kopajo, ribiči lovijo ribe, kdo pomiva posodo … nič nenavadnega, vse skupaj sodi v življenje. Izvedeli smo tudi, da ne sežigajo vseh vernikov: izvzeti so saduji, nosečnice, ljudje, ki so duševno ali telesno prizadeti in tisti, ki umrejo zaradi kačjega ugriza. Takšne odenejo v bele in oranžne rjuhe ter jih bodisi pokopljejo ali vržejo v reko. Odporni Indijci