Po ugotovitvah policije je bil atentator 34letni egiptovski priseljenec El Sajid Nosair, gorečnik, ki naj bi Kahana zalezoval že več kot leto dni. Nosair se je pognal iz hotela na cesto. Abu Halima je pozneje nekemu ovaduhu FBI povedal, da ga je tedaj tam čakal kot voznik za beg pripravljenega taksija. Ker pred vrati hotela ni smel parkirati, se je moral postaviti nekaj metrov proč. Nosair je planil iz hotela, se zmedel, skočil v napačen taksi in policija ga je prijela. Porotniki so Nosairja v primeru Kahane oprostili krivde, ker mu ni bilo mogoče dokazati, da je bil on glavni atentator. Dokazali pa so mu, da so njegove krogle ranile dve osebi v bližini in še nekaj podobnih pregreh. Sodnik je Nosaira obsodil na 22 let v newyorški državni jetnišnici Attica. Nosair, ki je moral računati še z nadaljnjimi sodnimi postopki proti sebi, je besnel in razmišljal le o tem, kako bi se ponovno prebil na prostost ali vsaj, kako bi nadaljeval svoje zarotniško delo. Maja 1992 so ga v ječi obiskali njegovi privrženci. Med njimi je bil tudi Abu Halima. Po besedah nekega ovaduha FBI jih je Nosair podžigal, da je treba nadaljevati z džihadom, s sveto vojno. Izdelovati je treba bombe, rekrutirati nove borce, jemati talce, jih je prepričeval, skratka početi vse, kar je nujno za džihad. Abu Halima je v tem videl upanje, da bo opral svoj spodrsljaj pred hotelom. Tudi on je prišel iz Egipta in si v svojih krogih zaradi rdečih las in sončnih peg prislužil vzdevek »Rdeči«. Poznali pa so ga tudi kot muslimanskega bojeviteža, ki je večkrat potoval v od vojne pretreseni Afganistan. Kot aktivist brooklynskega muslimanskega centra se je spoprijateljil z Nosairjem. Med tistimi, ki so tedaj obiskali Nosairja v ječi, je bil tudi Jordanec Mohamed Salameh, ki je svojo domovino zapustil leta 1988 in je v Ameriko pripotoval z vizumom za pet let. Ni bil posebno izobražen in je veljal za samotarja brez lastnih misli in pogledov, tipičen sopotnik močnejših. Kmalu je postal Nosairjev ustrežljivi učenec in je svojega vodjo seznanil s prijateljem, ki se je naposled izkazal kot nadvse koristen - z Nidalom Ajadom. Ajad se je leta 1967 kot sin palestinskih staršev rodil v Kuvajtu, se izselil v Ameriko in si pridobil tamkajšnje državljanstvo. Bil je velik, prijetne zunanjosti in uspešen na Rutgersovi univerzi, kjer je študiral industrijsko kemijo in se nato zaposlil kot kemik.