“Zato pa so po svetu specializirane knjigarne, ker pač geji včasih čutijo potrebo po takih knjigah. To so po svetu odkrile tudi knjigarne, ki so uvedle posebne sekcije za GLBT literaturo. Ko greš denimo v petnadstropno knjigarno v New Yorku, se pozanimaš na seznamu, kje se ta literatura nahaja in jo najdeš. To je potrebno iz čisto praktičnih razlogov. Ko se pojavi na Liffu ali kje drugje film z GLBT vsebino, je zanimivo, da to ne bo nikjer omenjeno. To je zelo simptomatično. Gre za prefinjeno ponotranjeno homofobijo, ki po možnosti celo prihaja od intelektualcev češ, da o tem ni potrebno govoriti. Lani spomladi so imeli v Cankarjevem domu retrospektivo režiserja Sergeja Paradžanova, kjer niso nič napisali o njegovi homoseksualnosti. To je tipičen primer tega, o čem govorim. Češ, da je osebna spolna usmerjenost njegova osebna stvar, o kateri ni treba govoriti, ker da ni tako zelo pomembna. To je ogabno. Pa saj je bil človek zaradi svoje spolne usmerjenosti dvajset, trideset, štirideset let pod pritiskom! To je usmerjalo tudi njegov pogled na svet. Zato je svet v filmih tako prikazoval in nenazadnje je bil zato tudi zaprt. Zdaj je pa tu obletnica in vrtijo njegove filme, v eni vrstici pa napišejo, da ga je komunistični režim zaprl pod nekakšno pretvezo. Tudi zoper take pojave se bojuje GLBT gibanje in ne samo s skrajno desnimi, ki napadajo odkrito. Z njimi je morda spopad celo lažji. Težje se je boriti proti prikritim homofobom, ki so pogosto celo intelektualna smetana Slovenije, ki na prefinjen način ali zlorabljajo ali zanikajo ali omalovažujejo problematiko. Ali pa jo spravijo v kič, tako kot to počne Manca Košir. Ona se je problematike lotila materinsko, ampak jo je na koncu spravila v kič.”