V zgodnjih devetdesetih sem prvič kupil Revolver, lezbično in gejevsko revijo, ki jo je urejal Brane Mozetič, izdajal pa Roza klub. Nakup Revolverja je bil vse kaj drugega kot običajna dnevna rutina, ko v kiosku kupiš časopis, žetone za avtobus, cigarete. Srčni utrip se mi je – preden sem izdavil »Revolver, prosim« – povečal za nekajkrat. Kar naenkrat so se mi potile roke in glas se je tresel. Vedno sem upal, da na naslovnice ne bo kakšna eksplicitna slika, ki bi prodajalki v kiosku dodatno potrdila, da gre za pedrsko revijo in da pred njo stoji peder iz mesa in krvi. Kakšna sramota! In kakšen strah! In ponotranjena homofobija! In vse te lepe stvari, na katere me je pripravilo naše heteronormativno okolje v kleni gorenjski vasici. Revolver sem vedno kupil v drugem kiosku. Kajti, kaj če se me prodajalka spomni? In morda celo pozna moje starše? Kaj če izblebeta, da sem kupil Revolver? Potem bo ves svet zvedel za mojo skrivnost. Najbolj grozovito je bilo takrat, ko Revolverja niso imeli. To ni pomenilo samo, da ne bom dobil tako želenega branja, nečesa, o čemer drugi časopisi nikoli niso poročali. To je pomenilo, da bom moral še enkrat skozi cel pekel nakupa revije. Danes se mi zdi smešno – takrat pa ni bilo: namesto Revolverja so mi namreč pogosto ponujali Našo obrambo. Ali pa nek jugoslovanski časopis Metak. Morda pa te tete v kioskih vendarle ne vedo, kaj je Revolver, če mi ponujajo Obrambo in Metak? Morda pa mislijo, da sem nekakšen vojaški navdušenec, torej pravi moški?