Zagotovo. Javno deklarirana homoseksualna ali lezbična usmerjenost je v Sloveniji, pa tudi drugod po vzhodni Evropi, velikansko tveganje. To ni nekaj, na čemer bi bilo mogoče graditi uspešno politično kariero, nabirati volilne glasove. Strah pred razkritjem in izguba političnega ratinga je najhujša nočna mora gejev in lezbijk v političnih vrstah. To nikakor ne pomeni, da v naši politiki ni gejev ali lezbijk: seveda so, tako kot povsod drugje, le da zanje širša javnost ne izve, ker so razvili dobre strategije skrivanja. To pomeni zavajanje volilnega telesa. Ni redko, da se takšni, kot temu pravimo, »zaklozetirani« politiki celo borijo proti človekovim pravicam gejev in lezbijk. Kažejo sindrom ponotranjene homofobije. Zelo malo je tudi politikov in strank, le poglejte strankarske programe, ki se zavzemajo za človekove pravice manjšin, žensk, marginaliziranih skupin; veliko več je poskusov miniranja pravic in cenenega populizma, ki pa se dolgoročno ne obnese. V bistvu v Sloveniji razen aktivistov gibanja GLBT sploh ni javnih gejevskih ali lezbičnih figur ne v politiki, ne v medijih, ne v znanosti, ne v umetniških krogih, estradi. V tem smislu je Slovenija res vatikanski otoček, kolonija ruralne, katoliško poslušne in patriarhalno podredljive mentalitete 19. stoletja.