Ko sem tako po prvi jutranji kavi počasi odpiral oči, se je malo po malo pred mano začel odstirati »The Balkan«, z vsemi svojimi krasotami in hibami. Tu vsi hodijo tako bahavo, kot da so se osvobodili od vseh in vsega, predvsem pa od samih sebe. Pravi zen mojstri, osvobojeni svojih misli, ki streljajo z očmi levo in desno izza temnih sončnih očal, s cigareto v eni roki in z mobilnikom – ali dvema – v drugi. Ponosno se šopirijo v svojih belih nogavicah in športnih copatah, kot da so na vojni paradi. Da, to že spominja na Balkan, kjer ženskam pokajo modrci in se njihova krilca končajo, še preden so se začela, in kjer vsi opravljalo silno pomembne telefonske razgovore, ki pa očitno niso tajni, saj jih lahko slišiš tri ulice daleč.