Na obronkih obrežja ni razen mene žive duše. Desno se razteza zelo prometna obvoznica. Mrmranje avtomobilov prodira do mene, vendar me komajda moti. Levo žubori reka; danes je malce ilovnata, skorajda blatna, najbrž je ponoči deževalo. Med obvoznico in reko leži širok travnat pas, ki ga prečka nekaj poteptanih ilovnatih poti. Zgoraj, vzdolž obvoznice, je preostalo nekaj klopi. Večino klopi so v zadnjih letih izruvali huligani in jih razbili. Mestna uprava klopi ne obnavlja, s tem pa okolica ne postaja atraktivnejša. Ampak meni zanemarjanje obrežnega pasu ustreza, ker lahko tukaj neopazovan opravljam svoje delo. Že sedem let delam kot preizkuševalec čevljev, in lahko rečem, da je ta zaposlitev doslej edina v mojem življenju, ki sem ji lahko ostal zvest, celo s čedalje večjim uspehom, seveda pa ne zaradi posebne usposobljenosti, temveč, kot rad pravi zame pristojni referent Habedank, zaradi »srečne tržne usode našega izdelka«. Delam za malo, močno ekspanzivno tovarno luksuznih čevljev, na katero me je svojčas opozoril moj takratni prijatelj Ipach. Ipach je pravzaprav hotel postati režiser, to bi bil skorajda tudi postal, vendar se mu po predolgem času kot asistentu režije v oldenburškem mestnem gledališču ni več posrečilo najti novega angažmaja. Po naključju je postal trgovski potnik tovarne čevljev, za katero danes delam tudi jaz. Ves dan moraš samo hoditi okrog s čisto novimi čevlji na nogah in nato napisati po možnosti natančna poročila o svojih občutjih pri hoji. Ta Ipachov stavek je bil takrat odločilen, da sem sedel v tramvaj in z Ipachovim priporočilom poiskal referenta Habedanka. Danes preizkušam težki šivani oksfordski čevelj iz poliranega, jamičasto ustrojenega boksa. Vezanje je klasično zaprto, simetrično do zadnjega milimetra. Podplat je debel, zato se zdijo oksfordski čevlji dostikrat (kljub telečjemu usnju) nekoliko trdi. Že eno uro hodim naokrog z oksfordskimi čevlji, vendar tokrat ne morem občutiti niti najneznatnejšega nastajanja otiščancev. Najbrž je vzrok v domala nežno vstavljeni plutasti vzbočini, za katero je to pot poskrbel urezovalec Zappke. Poleg tega danes testiram par prav tako težkih, prav tako šivanih budimpeštancev, ki meni niso posebno všeč, mnogi moški pa spet zelo povprašujejo po njih. Luknjanje je konvencionalno, vsaj na sprednjih kapicah. Za zadnji kapici si je urezovalec izmislil nov vzorec, zaradi katerega bo čevelj domnevno petdeset mark dražji. Štancane luknje imajo isto barvo (bordo) kakor vrhnje usnje, kar bo marsikateri purist odklonil. Ti puristi se bodo kajpak obregnili tudi ob bordo barvo, ker je po njihovem mnenju tako drag in resen čevelj lahko samo bodisi črn ali pa rjav (temnorjav). Tretji par so visoki čevlji bluherji iz kordovana (konjskega usnja), najdražje, kar sedaj sploh obstaja. Čevelj je v zgornjem delu sestavljen iz zelo velikega števila kosov, vsak od njih je zašit posamično. Njihovi robovi so deloma vidni zunaj, deloma skriti v notranjosti čevlja. Bluher je mehek kakor volnena čepica in daje, čeprav sestavljen iz mnogih delov, pri nošenju občutek, kakor da je iz enega kosa. Od teh treh parov bo ta dobil od mene najboljšo oceno. Habedank zahteva, da vsak par preizkušam najmanj štiri dni. Tega se že dolgo ne držim več. Medtem znam že nekako po polovici dneva jasno ugotoviti in ustrezno opisati, kakšne hodne kakovosti ima čevelj, zlasti mesta na opetnikih in spredaj na kapicah, kjer bi utegnil otiščati. Usedem se v travo in pogledujem na puščobno in hkrati pomirjajočo reko, ki se vali široka in počasi proti meni. V sončni luči se leskeče in svetlika kakor izvlečen predal s srebrnim jedilnim priborom.