Odkar se spomnim, smo v naši družini imeli domače živali, tudi pse in mačke. Žal je bil moj oče lovec. Med zalezovanjem zajca ga je lovski kolega pomotoma ustrelil v oko, na katerega je oslepel. To je bil prelomni trenutek za mojega očeta. Obesil je lovsko puško na klin in čez noč zelo spremenil odnos do živali. Tudi do svojega lovskega psa. To sedaj ni bil več delovni pes, ki ga je programiral za lovljenje divjadi, pač pa družinski član. Prej je psu ukazoval, bil je zaprt v majhnem pesjaku, po tem dogodku je lahko svobodno tekal po kmetiji, v hišo in iz nje. Tudi jaz sem sledil očetovi preobrazbi in postal prijatelj živali. Bil sem star okoli osem let. Prej je ta pes preganjal naše kokoši, sedaj je postal do njih zelo miroljuben. To je bila nekakšna verižna reakcija. Ko se je spremenil naš odnos do psa na bolje, se je spremenil tudi odnos psa do kokoši.