Toda med ženskami ni bilo primernega odziva, zato so Japonci enostavno ukazali, naj se na slovesnosti ob odprtju oficirskega kluba pojavi dvanajst žensk. Po skupnem posvetu so ženske sprejele odločitev, da je najbolje, da se v »klubu« pojavijo v čim večjem številu, saj bodo tako vse v manjši nevarnosti. Dvaintrideset prostovoljk je obleklo svoje najbolj umazane in raztrgane obleke, si obraz in noge diskretno namazalo s prahom in blatom ter odšlo na slovesno otvoritev. Japonskih oficirjev je bilo samo šest in vsi so osupli in odprtih ust opazovali prihod čudne, nemogoče skupine. V bungalovu so ženske začele glasno govoriti med seboj in mahati z rokami, oficirji pa so jih samo nemo opazovali. Zavrnile so alkoholne pijače, ki so jim jih ponujali japonski vojaki, določeni za natakarje, niso pa se branile piškotov sumljive kakovosti. Končno se je eden od oficirjev opogumil in poskušal poljubiti eno izmed njih, vendar je bila skoraj za dve glavi višja od njega. Prestrašena ga je močno odrinila, da je padel po tleh. Vsi so obnemeli, tako oficirji kot ženske, te so pričakovale, da bo oficir nesrečnici z mečem oddrobil glavo. Ta pa je le vstal, kot da se ni zgodilo nič pomembnega, in na dušek zvrnil dve čaši likerja. Otvoritvene slovesnosti je bilo konec, ženske so nagnali v njihove barake, posledica tega dogodka pa je bila, da za kazen nekaj dni niso dobile nobene hrane in so morale zato brskati za drevesnimi koreninami in travo. Območje bungalovov je bilo sedaj obdano z bodečo žico. Ob njej so bile postavljene straže, ki so streljale na vsak nepojasnjen šum. Tako je nekoč stražar pomotoma ustrelil drugega stražarja, ki se mu je preveč neopazno približal. Posebno surovi so bili Japonci do domačinov. Nekega domačina, ki je poskušal skozi žico ujetnicam prodati nekaj drv za pripravo hrane, so privezali na kol v najbolj bolečem položaju in vsak mimoidoči vojak ga je moral udariti s puškinim kopitom. Po dveh dneh mučenja so ga odpeljali neznani usodi nasproti. Za zapornice pa je bilo najbolj ponižujoče stalno preštevanje ali »tenko«. Ob katerikoli uri so se morale zbrati pred bungalovi, stati tam ure in ure v največji vročini ter se ob začetku preštevanja vedno globoko prikloniti. V taborišče so začele prihajati nove ujetnice iz cele južne Sumatre, tako da je bilo kmalu v njem že več kot dvajset različnih nacionalnosti, med njimi tudi večje število nizozemskih nun.