Mihalič ugotavlja, da je, poleg dokazano pomorjenih ovc, koz in oslov, več kot 20 koz tako poškodovanih, da drugega konca kot evtanazije ne bodo mogle doživeti. Ob tem, ne le on, ampak tudi drugi rejci ne vedo, kako obnoviti črede. Istrske pramenke, ovce, ki jo redi Mihalič, preprosto ne more nadomestiti. V štirih rejah, kjer imajo te ovce, je ni več mogoče dobiti. »Če pomorjenih ovc ali koz ne nadomestiš, nisi več upravičen do subvencij. In ko inšpektor ugotovi, da nimaš toliko glav živine, kot si je po pogodbi za ekološko rejo dolžan imeti, odloči, da se pravica do subvencije odvzame. Ne le to: denar je treba vrniti tudi za nazaj. Nič nisem kriv. Pašnike imamo pravilno ograjene, zadnje čase domala vsako noč hodimo na teren, da preplašimo volkove, vendar pravega uspeha ni. Zatišje traja nekaj časa, dan ali dva, potem se pa zgodi, da 500 metrov od hiše slišiš rjovenje, 'veselje' zveri. Ko se odpraviš proti obori, ni volkov, a drobnice tudi ne. Večina se razbeži, ostanejo le žrtve. Pomorjene, napol pojedene. Če jih ne najdeš prvi, drugi dan po napadu, jih do kosti oglodajo druge živali, mrhovinarji. Tudi vedno večja množica divjih prašičev, ki nam uničujejo pašnike,« pravi Mihalič, ki ne ve več, kako dolgo bo zdržal z rejo drobnice. Če bo ohranil samo krave in osle, se boji, da si bo volk, ki ga na Krasu pred 15 ali 20 leti sploh ni bilo, strasti, ki so značilne zanj, potešil na večjih živalih. Osli, za katere nekateri trdijo, da so celo zaščitniki ovčjih tropov, so že postali žrtve. Pa tudi psi, čeprav v društvu, ki goji kraške ovčarje, menijo, da bi lahko pomagali, se doslej niso izkazali kot učinkovita obramba.