Še prepogosto se materinstvo od ženske nevprašljivo pričakuje, nekako v smislu tistih danes sladkobnih besed iz srede dvajsetega stoletja: »Materinstvo je žensko največje poslanstvo.« Pri določeni starosti marsikateri postanejo domača vprašanja, kdaj bo vendar imela otroka. Težko je biti dovolj pogumna, da rečeš, odločila sem se za življenje brez otrok. Zgodi se, da teh odločitev drugi ne jemljejo resno, češ kesala se boš, ko bo prepozno. Marsikatero lahko pričakovanja okolice hudo bremenijo in možnosti, ki jih odpirajo sodobni načini asistirane reprodukcije, teh izbir pravzaprav ne olajšujejo. Nove možnosti za pomoč pri zanositvi so dvorezne - lahko pomenijo pritisk ali rešitev. Številne so pripravljene narediti neverjetne stvari, da bi rodile lastnega otroka, jemati zdravila in prestati najrazličnejše mučne postopke. Žal je z veliko željo po otroku mogoče krasno manipulirati. Ni nujno, da napredek v znanosti nujno pomeni večjo svobodo za vse. So trenutki, ko mi lasje stojijo pokonci. Veste, meni za kakšne adrenalinske doze ni treba gledati trilejev - dovolj je, da se posameznice obrnejo name s svojimi zgodbami o samožrtvovanju in ponižanju, ki so ju bile deležne na poti v materinstvo. Zaradi njih se čutim zavezana k obljubi, da bom nekoč, ko bom imela možnosti, osvetlila problematiko medicinske pomoči pri reprodukciji tudi iz njihovega zornega kota. Zdi se mi, da bi kdo sodobnim ženskam utegnil očitati razvajenost in pripomniti, da je še za to, da bi skuhali slastno mineštro, treba nekaj truda, kaj šele za to, da nosimo, rodimo, vzredimo in vzgojimo otročiče. A trdno sem prepričana, da veliko žensk poleg neizogibnega vzame nase še obvezni izbirni predmet, neki dodaten, odvečen delež, neki surplus odpovedovanja. Želja po otroku je lahko strašna, a še strašnejše so lahko rešitve problemov zmanjšane plodnosti. Cena za materinstvo je lahko zelo visoka.