A več kot politiki in oglasi za prepoznavnost Slovenije naredijo strokovnjaki, kakovostne storitve in vizija. Ko sem pred kratkim v enem od britanskih mesečnikov zagledal članek, v katerem bralcem "razkrivajo", kam na lepotne in druge posege, sem bil presenečen. V njem se Slovenija pojavlja kot država, kamor se najbolj splača na zdravljenje neplodnosti. Sam bi prej stavil na kaj drugega, a dobri rezultati, ki jih pri takšnem zdravljenju dosegajo slovenski strokovnjaki, so nesporni. Malce težav bodo imeli le, če bi – ko bi se po svetu razvedelo za uspešnost tovrstnih posegov – na zdravljenje neplodnosti in umetno oplojevanje z biomedicinsko pomočjo, kar je zadnji del zdravljenja, skušalo priti večje število samskih žensk. Tem je Slovenija z referendumsko voljo večine odvzela to pravico. Kako kratkovidno, da uporabim ta mil izraz. Nenazadnje bi lahko postali evropska, če ne celo svetovna "zibelka" za zdravljenje neplodnosti – tako samskih žensk kot parov. Ljudje, ki znajo videti dlje od svojega plota, bi lahko to dejavnost spoznali kot potencialni državni projekt, ki bi Slovenijo resnično postavil na svetovni zemljevid. Seveda, kljub referendumskim neumnostim imamo še vedno priložnost, da si odrežemo velik kos pogače. Zakaj ne bi država finančno bogato založila medicinski sektor, ki nudi kakovostne storitve – pa ne gre le za pomoč pri reprodukciji, gre tudi za lepoto, za telesno in duševno zdravje. Zakaj ne bi vsega zapakirali skupaj z majhnostjo in raznolikostjo naše države in paket ponudili zahtevnemu svetovnemu trgu? Verjamem, da bi lahko, če bi začeli danes, že čez nekaj deset let tovrstne storitve, ki so z leti bistveno manjši tabu, postale sinonim za našo "malo, a čudovito" deželo. Tako kot so banke, ure in čokolada za Švico. Toda bojim se, da nam za kaj takega manjka poguma in modrosti. Zakaj bi energijo in državni potencial koncentrirali v en razvojni program, če pa ga lahko razpršimo in odložimo tja do leta 2023, ko bodo vsi že pozabili, za kaj je pravzaprav sploh šlo. Res zvito.