Kot zgodovinar sem se zlahka pripravljen odreči izrazom, kakršni so »neizogibno«, »neodvrnljivo« in celo »neizbežno«. Čeprav bo življenje zaradi tega suhoparnejše, bi jih vseeno raje prepustil pesnikom in metafizikom. Vprašanje neizogibnosti se zdi sicer brezpredmetno in prazno, a je bilo po drugi strani v zadnjih letih tako priljubljeno, da bi bilo nemara dobro ugotoviti, zakaj je bilo tako. Sumim, da je glavni vir te priljubljenosti miselna šola, ki sem jo poimenoval »lahko bi bilo« in temelji bolj na čustvih kakor na razumu. Navezuje se skoraj izključno na sodobno zgodovino. Zadnji semester sem tu na Cambridgeu opazil napoved za neko javno razpravo, ki se je glasila: »Je bila ruska revolucija res neizogibna?« Prepričan sem, da je šlo za povsem resno razpravo, a če bi videli podobno napoved, ki bi polemično spraševala, ali je bila Vojna med belo in rdečo rožo neizogibna, bi najprej pomislili na šalo. Zgodovinar piše o normanski osvojitvi ali recimo o ameriški vojni za neodvisnost kot o rečeh, ki so se morale zgoditi, in prepričan je, da je njegova naloga zgolj razložiti, kaj se je zgodilo in zakaj. Pri tem ga nihče ne bo obtožil, da je determinist, ker da je zanemaril drugo možnost, po kateri bi lahko Viljem Osvajalec ali ameriški uporniki doživeli poraz. A ko sam na ta način, ki je za zgodovinarja edini primeren, pišem o ruski revoluciji iz leta 1917, mi kritiki očitajo, da sem pretekle dogodke orisal tako, kot da so se morali zgoditi, in da sem pozabil preučiti vse drugo, kar bi se moglo zgoditi. Kaj pa če bi Stolipinu uspelo dokončati svojo agrarno reformo, pravijo, ali če bi Rusija ne vstopila v vojno, mar bi vseeno prišlo do revolucije? Lahko bi se tudi zgodilo, da bi vlada Kerenskega zdržala in da bi vodstvo revolucije namesto boljševikov prevzeli menjševiki ali socialni revolucionarji. Te domneve so v teoriji možne in vedno se lahko sprašujemo, kaj bi bilo, če bi bilo, vendar nimajo ničesar skupnega z determinizmom.