Loteval se me je čuden občutek. Ribi, žal, ni bilo več pomoči, bila je predolgo na trnku, življenje v njej je ugašalo, zato sem se odločil, da ji bom skrajšal muke. Ampak še preden sem kaj storil, je ribi nenadoma začela odtekati voda in se nabirati po pomolu. Nato se je izpod trupa privalil kratek črn tulec, mladi bič. Objet je bil s svojimi plavutmi in je bil videti kot tulec. Takoj za njim so se skotili še trije biči. Z repom vred so merili trideset centimetrov. Nemudoma sem jih nežno pograbil z mokro krpo in jih spustil v morje. Pod gladino so v istem trenutku razprli plavuti, pomigali z repom in zaplavali v globino. Vsi štirje! Bil je enkraten prizor. Njihov nagon jim je dal takoj vedeti, da se bodo morali bojevati za obstanek, za hrano, in tako se je eden takoj zagnal v jato preveč radovednih cipljev, drugi pa je že stikal za rakci med skalami. Preostala dva sta elegantno odplavala proti izhodu iz Skrivene luke, na prosto, v globine, tja kamor sodita. Zanje se je zgodba končala lepše kot za njihovo mamico, za katero mi je bilo resnično žal. Bil sem malomaren in prehiter, ko sem jo sklenil pokončati, še preden je lahko opravila svoje poslanstvo. Obljubil sem si, da bom prihodnjič preudarnejši, in če se mi bo še kaj podobnega zataknilo na trnek, bom ribo najprej fotografiral za spomin, nato pa ji bom podaril prostost. In v glavi ohranil lepši spomin, kot pa je ta, ki ga imam na prvega biča danes.