‘’Če smo se zunaj ukvarjali z njim, je bilo super, takoj ko je bil zunaj sam, pa mu je postalo dolgčas in je šel na potep. Ko je bil mlajši, je to naredil skoraj vsak dan in potem ga včasih ni bilo domov tudi po pet dni. Ker so ga že vsi v okolici poznali, so nas na srečo obvestili, da pridno leži na njihovem domačem pragu, in smo šli ponj. Če se je namenil na potep, ga nihče ni mogel ustaviti in priklicati nazaj; če si ga poklical, se je samo obrnil, pomigal z repom in odkorakal naprej po svoji poti!’’