Najbolj pa naju je očaralo, kako so znali z babami. Po tistem starem nenapisanem oštirskem pravilu, da ni uspešne gostilne brez mične natakarice, se je tudi za tem šankom in med mizami vedno poskočno vrtela kakšna vesela, s podeželja uvožena deklina. V skladu z okusom stalnih gostov so izbirali takšne joškaste in ritaste modele, po vsem telesu obložene s tisto zdravo plastjo špeha, tako da so se jim v kožo tudi skozi obleko jasno vidno zarisovali obrisi modrca in gat, odrezave in grobe v besedah ter vešče v ravnanju s prašiči. A »stari fantje« so umeli prekaniti tudi te čvrste obrambne linije. Bili so namreč v nekem skrivnostnem dogovoru s staro, do brezobličnosti debelo kuharico in sem pa tja si je kdo od njih privoščil kakšen golaž, vampe ali mešano. Ob naročilu pa so tisti vreči sala v kuhinji pomenljivo pomežiknili, ta pa je, hahljajoč se sama vase, nalila krožnik povsem do roba. Natakarica, ki ga je morala dostaviti prek vse dolge točilnice, je bila prisiljena, da ga je prijela z obema dlanema in potem le s kratkimi, drsajočimi korakci polzela tja proti mizi. In v vedno se je v tej njeni zagati našel kakšen veseljak, ki se ji je nalimal za hrbet ter jo pričel božati po riti. Ker zaradi nevarnosti razlitja ni smela premikati rok, se je lahko neprijetnih dotikov branila le tako, da je vrtela z ritjo, divje kot plesalke sambe na karnevalu v Riu. Kaj takega otipavati pa je brez dvoma mnogo bolj sladostrastno kot božati kakšne mrliško mirne ritnice. Medtem ko je natakarica cvilila v najvišjih tonih in se druščina ob mizi valjala od krohota, je tolsta kuharica na dostavnem okencu brbotala kot tisti njen golaž na šporgertu za njo, mulci pa smo le nemo občudovali prebrisanost »starih fantov«. Pa kakšne dobre žure si znajo pripraviti, smo se spogledovali.