Kot si najbrž opazila, tvojega tajnega imena nisem zapisala zato, ker zelo dobro veš, kaj si mislim o tem, kar vsebuje tvoj podpis. Najbolje je, da takoj na začetku opraviva s temi tvojimi razmišljanji in grožnjami. Jaz temu rečem beg pred problemi in pomanjkanje poguma, da bi se jih lotila in rešila. Zdaj pa mi povej: se boš vsakokrat, ko boš v življenju naletela na težave, in verjemi mi, da sta dva opomina mačji kašelj v primerjavi s tistim, kar te še čaka, zatekla k najbolj črnim rešitvam? Boš zamižala, zastokala, jaz tega ne morem, in čepela v nekem kotu, da se težave same rešijo, ali pa ti jih bo reševal kdo drug? Naj ti mimogrede povem, da ima na tisoče in tisoče tvojih vrstnikov ta hip veliko hujše probleme od lakote, bolezni (pojdi na obisk v kakšno otroško bolnišnico), razdrtih družin, veliko hujših staršev od tvojih, do splošne revščine, ki jim onemogoča, da bi bili v šoli boljši, pa čeprav si to iz srca želijo. Pomisli med drugim na to, da vsakokrat, ko ti posmotkaš eno cigareto, v svetu milijoni otrok nimajo niti kozarca pitne vode in sedijo v šolskih klopeh, ki jih pri nas niti na odpadu ne bi vzeli. Ne moraliziram, nočem biti strašno pametna, samo naštevam ti nekatere stvari zato, da jih boš imela v mislih, ko boš sklenila punči, ti to zmoreš, ti si carica, ti veš, kaj hočeš, in od danes niti ene cigarete več. Nič drugače ni s šolskim (ne)uspehom. Tudi pri tej težavi gre predvsem za moč volje in dobro počutje potem, ko ti uspe premagati probleme. Ne misli si, da so pri meni padale same petke. Imela sem bleščeče trenutke, a tudi krize, toda vsakokrat me je iz težav potegnila misel, kakšno zadovoljstvo bom imela sama, ko bom v šoli dosegla dobro oceno, ko bom bogatejša za novo znanje in kako bodo doma zadovoljni. Stisnila sem zobe, rekla, Justi, ti moreš in moraš. In tudi, ko je redovalnico »obogatil« kakšen cvek, sem doma povedala. S kepo v grlu, rahlo solznih oči, s strahom v srcu, a sem povedala. In misliš, da so me doma objemali in trepljali po hrbtu, bravo, bravo, kar tako naprej. Ja, pa še kaj. Mamin žalostni obraz in očetov hudi pogled sta me skelela bolj kot tisti cvek. Vedela sem, da me imajo starši radi, to veš tudi ti za svoja dva, trapasto pa bi bilo pričakovati, da bi bili navdušeni nad slabšim uspehom. Ni bilo vedno lahko, velikokrat sem zabrisala knjigo v kot ali treščila pokrov od klavirja, češ kaj pa je meni tega treba, saj ne bom znanstvenica in ne pianistka, pa sem čez nekaj minut rekla, ne, ne dam, se in pika. Pa je šlo. Več trme in manj samopomilovanja, pa bo šlo tudi tebi.