Zgodovinsko slikarstvo v drugi polovici devetnajstega stoletja se je opiralo na tematizacijo vrednot tradicije, ki so postale identifikacijske podobe sodobnih interesov. Zato ni bilo zgolj reprodukcija preteklih dogodkov, ki bi sledila le dokumentaričnosti, ampak svojevrstna kanonizacija, ki je aktualizirala preteklost. V času nacionalnih prebujanj je omogočalo projekcijo nacionalnih teženj. Zato se postavlja vprašanje, zakaj historičnega slikarstva Slovenci znotraj večnacionalne monarhije niso uporabili kot svojevrstne retorike v boju za nacionalno neodvisnost. Toda problema, zakaj tudi historično slikarstvo v slovenskem nacionalnem razvoju v primerjavi z vlogo literature ni postalo v poznem devetnajstem stoletju nacionalno konstitutivno, spet ni mogoče razrešiti brez analize družbene recepcije. Temeljni okvir za delovanje literature, ki je vezan na institucijo tiska in šolskega sistema, je namreč obstajal. V njem se je torej lahko konkretizirala nacionalna zavest. Razlog ni bil v pomanjkanju motivov iz slovenske zgodovine, ki bi jih bilo mogoče heroizirati in ki bi bili primerni za evokacijo nacionalne zavesti. Brata Šubic dokazujeta, da prav tako ni šlo za pomanjkanje oblikovnih standardov, ki so potrebni za izvedbo historične slike. Osnovni razlog je bil v pomanjkanju institucionalnih segmentov, ki bi historično slikarstvo lahko sklenilo v komunikacijski sistem. Inteligenca, ki je bila pobudnik nacionalne emancipacije na Slovenskem, ni bila niti nosilec koncentracije kapitala niti zastopnik institucionalne organizacije, ki ju historično slikarstvo zahteva. Potencialni naročnik, avtor in recipient, slednji nadalje vpliva na produkcijo, so zato ostale nepovezane postavke. S tem pa je v slovenskem realizmu ostala neizpolnjena tudi možnost recepcije historičnega slikarstva kot glasnika in pobudnika nacionalne zavesti.