V malem oporišču na jugu province Helmand, kjer se je nastanila marinska enota Bravo, je sredi popoldneva, na vrhuncu vročine, štirideset vojakov na svoj stoti dan brez elektrike, tekoče vode, kuhane hrane in svežih spodnjic bilo boj s skrajnimi klimatskimi razmerami, dolgčasom, pomanjkanjem motiva, žuželkami in izgubljajočimi se iluzijami. Vrhunec spopadov s talibskimi uporniki, ki so do sredine junija v celoti nadzirali območje Garmšira, je bil za njimi, pred njimi pa so bili še najmanj štirje meseci negotovosti. Vsi po vrsti si želijo neposrednih spopadov, mirovanje jih ubija; marinci so pač resnični le v vojni. Vojna je njihov mir in mir je njihova vojna. »Rad bi streljal. Rad bi počel to, za kar sem izurjen. Že kar nekaj časa nisem ubijal,« se je pridušal korporal Devon S. Nesselroth, 22, iz Hartforda, ki s Higginsom in še petimi marinci iz svojega voda deli improvizirano »spalnico« med zaščitnimi peščenimi vrečami, kjer iz dneva v dan, iz ure v uro, potekajo neskončni pogovori o različnih oblikah in velikostih ženskih prsi, izpopolnjenih izpušnih sistemih terenskih avtomobilov, hrani in zopet hrani, otroštvu in prihodnosti ter spisku povabljencev na zabavo, ki bo sledila po vrnitvi v Združene države. Kakšna zabava bo to! Pogovor prvi dan zveni zanimivo, drug dan dolgočasno, tretji dan pa si ga človek že zapomni na izust.