Umkov zakon je v obtok pripeljal idejo Sachsove skupine o različnih skladih, ki bi v celoti prevzeli vsa velika podjetja in s tem tudi kontrolo nad obstoječim menedžmentom, posebna »reklamna« privlačnost tega modela pa so bile državljanske delnice, ki naj bi za povrh »pognale« borzo vrednostnih papirjev. »Zadaj« so stale najbrž predvsem vzhodnoevropske izkušnje, da je treba menedžment najprej šele naučiti podjetništva, pa tudi »tehnokratske« ocene, da bi Mencingerjeva stava na notranje lastnike ohranila slabosti samoupravne ekonomije (zlasti pomanjkanje motiva za dobiček oziroma »požiranje« dobička kot drugo plat istega problema) in s tem odvračala zunanje investitorje od vlaganj v takšna podjetja. Kljub temu pa si ni bilo težko predstavljati političnih zlorab teh skladov v družbi, v kateri je nova politična elita naravnost obsedena od »krivice«, da njena gospodarska moč ni sorazmerna politični.