Po logiki stvari se je sporazum zgodil med predsedovanjem Slovenije, enako kakor priznanje Kosova, pa čeprav brez enotnosti evropske politike. V nasprotju s prvotnimi napovedmi sedemindvajseterica ni dosegla strinjanja o sočasnem priznanju; v pomanjkanju konsenza je odločitev prepustila posameznim državam članicam, nakar tudi proces priznavanja ni šel tako hitro, kot je bilo pričakovati. Toda neenotnost ni bila krivda predsedujoče, ki je storila vse, kar je mogla, enako kot podpis sporazuma s Srbijo ni bil njen dosežek, čeprav se je na vse kriplje trudila. Morda bi se zadeve s Kosovom razvijale rahlo drugače, če bi februarja že predsedovala kaka Francija, in vendar sta bila oba izida vnaprej programirana. Samohvala je zato odveč. Vsekakor pa je dobro, da je Slovenija uvrstila regijo med svoje prednostne naloge. »Pozitivno je, da je bil Zahodni Balkan tako visoko na agendi. Med predsedovanjem Francije, Švedske, verjetno tudi Češke, ne bo. To je bilo šest dobrih mesecev za regijo,« pravi dr. Štokelj, nekdanji slovenski veleposlanik pri EU, ki je pred tremi leti, ko je postal v Mladiki odveč, prevzel vodenje generalnega direktorata za medparlamentarne delegacije in zunanjo politiko v evropskem parlamentu. Je najvišje rangirani Slovenec v parlamentu EU.