Pred časom sem v Sobotni prilogi prebral kolumno Draga Jančarja o seriji mladinskih knjig Spoznajmo države EU. Komplet, ki ga je izdala neka nizozemska založba, obsega (ob izidu leta 2004) deset novih članic. Jančar se je upravičeno spotaknil ob to, da je (razen Malte in Cipra) samo Slovenija predstavljena tako, kot da komunizma tako rekoč ni bilo; da je Josip Broz Tito prominentno opisan kot najpomembnejša in nasploh pozitivna figura v zgodovini Slovenije; in da sta razpad Jugoslavije in s tem tudi slovenska samostojnost zreducirana na teorijo, da se po Titovi smrti »nihče ni mogel odločiti, kako bi bilo najbolje upravljati državo, ki jo je sestavljalo tako veliko različnih narodov«.Zadevo sem si tudi sam ogledal in ugotovil, da Jančarjeve navedbe držijo. Sem pa za razliko od njega poklical tudi založnika slovenskega prevoda (Didakta) in izvedel, da so tudi sami opazili omenjene pomanjkljivosti, Nizozemce nanje opozorili in jim predlagali, da knjižico o Sloveniji napišejo na novo ali vsaj korigirajo obstoječo verzijo. Založnik originala na to ni pristal, kot tudi ne na idejo, da bi v slovenski verziji izdali samo devet knjig, brez Slovenije – glede na to, da se naši otroci v šolah in drugod učijo iz drugih, kredibilnejših in izčrpnejših virov. Da bi ponudila poljudne informacije o manj znanih državah, je Didakta nazadnje pristala na opis Slovenije, ob katerem bi lahko – in nazadnje tudi neizogibno je – kdo dvignil obrvi.Dviganje obrvi v zvezi s Slovenijo – ki lahko kot izraz intelektualnega, pa tudi iracionalnega čustva po intenzivnosti seže do bodisi od sramu ali od (samo)zaničevanja nemočnega besa – je veščina in navada, ki jo prakticirajo predvsem Slovenci sami. Evropejcem in nasploh tistim, pred katerimi nam je nerodno, ker da smo taki in taki brezvezniki, reveži, pritlikavci, butalci ali karkoli, v glavnem ne pride na misel, da bi si o nas dejansko kaj (zelo) slabega mislili. Ta slovenska posebnost je namreč stvar ponosa oziroma pomanjkanja ponosa – zakaj ponos (kot v tem primeru) ni samo občutek zadoščenja pred drugimi, temveč je ne glede na primerjanje in soočanje tudi realna in realistična samopercepcija, mnenje o sebi. Slovensko mnenje o samih sebi je praviloma samozaničevalno in se kaže kot strah, kaj si bodo drugi mislili o nas, ali kot jeza, kaj si že mislijo o nas, če je kompromitantna informacija nekako prišla ali ušla v tujino.Poleg pomanjkanja ponosa pa je slovenski problem tudi pomanjkanje konsenza o lastni identiteti. Nesojenega škandala s serijo Spoznajmo države EU ne bi bilo, če o zgodovinski, zlasti polpretekli identiteti Slovenije ne bi bilo nobenega dvoma. Če bi o zgodovini Slovenije obstajal konsenz – recimo nekaj zanesljivih, a neškodljivih stereotipov –, potem bi lahko zgodovinska poglavja ad usum delphini napisal kdorkoli. Avtorji knjig o Češki, Poljski, Madžarski itd. so kronološko omenili te in te kralje in dogodke, tuje in domače vladavine, revolucije, prevrate, intervencije – vse do uvedbe demokracije in članstva v EU. To so stvari, ki jih ve tako rekoč vsak ignorant kjerkoli v Evropi in še kje. Za razliko od Slovenije o teh državah ni moglo biti napisanega nič spornega. O zgodovini Slovenije pa bi očitno morala pisati doma sestavljena strokovna ekipa zgodovinskih znanstvenikov, podprta z ekspertizo sociologov in psihologov ter raziskavami javnega mnenja, nenazadnje pa tudi z žegnom politike. To bi mogoče zadoščalo, da bi bili z (zgodovinsko) identiteto Slovenije za zunanjo uporabo zadovoljni tako borci kot domobranci, stare komunjare in antikomunisti, tercialke in socrealistične babice, intelektualci in delavci, jugonostalgiki in neokonservativci, obe manjšini in seveda vse stranke, za nameček pa še Zavod za šolstvo ter Sindikat vzgoje in izobraževanja. Ne pa da neki x-Nizozemec najde neko x-avtorico, ki se v primerjavi z njim (ki nima pojma) kao spozna na Slovenijo!Podoben primer je po svoje ta famozna novinarska peticija, ki je po mnenju vladnih očitarjev Slovenijo oblatila v tujini. Toda kaj pravzaprav pomeni blatenje pred tujci? Seveda je dejstvo, da so tendenciozni podpisniki svoje mnenje o svobodi tiska v Sloveniji spretno distribuirali v tujino. Zakaj? Tujina, zlasti Evropa, je merilo, argument – vlado je bilo treba zatožiti pri višji instanci, sicer bi vse skupaj izpadlo kot pritoževanje brez osnove. »Predsedovanje take države utegne biti skrb vzbujajoč znak za sedanjost, še bolj pa za prihodnost EU,« so požugali v retro stilu disidentov, gnijočih v KGB-jevih ali Stasijevih zaporih, ob katerih so zahodni intelektualci zmeraj zastrigli z ušesi. Zdaj pa jih Janša obtožuje blatenja domovine? Seveda, saj se vendar strinja s podpisniki – vsaj v nečem! –, da je tujina edina merodajna instanca, ki lahko pove, kako in zakaj stvari tukaj funkcionirajo. Kako je že rekel Cukjati? Dokler šimfajo doma, se lahko samo nasmehnemo; ko pa to pride v tujino, pa je vrag odnesel šalo.Ne da se Slovenci vidijo takšne, kot jih vidijo drugi. Vidijo se takšne, kot sami mislijo, da jih drugi vidijo.red časom sem v Sobotni prilogi prebral kolumno Draga Jančarja o seriji mladinskih knjig Spoznajmo države EU. Komplet, ki ga je izdala neka nizozemska založba, obsega (ob izidu leta 2004) deset novih članic. Jančar se je upravičeno spotaknil ob to, da je (razen Malte in Cipra) samo Slovenija predstavljena tako, kot da komunizma tako rekoč ni bilo; da je Josip Broz Tito prominentno opisan kot najpomembnejša in nasploh pozitivna figura v zgodovini Slovenije; in da sta razpad Jugoslavije in s tem tudi slovenska samostojnost zreducirana na teorijo, da se po Titovi smrti »nihče ni mogel odločiti, kako bi bilo najbolje upravljati državo, ki jo je sestavljalo tako veliko različnih narodov«.