Slišeči si težko predstavljamo, kako je biti gluh. Težko razumemo življenje brez sluha in razumljivega govora. Navadno mislimo, da je gluhota izguba nečesa zelo pomembnega in pogosto pomilujemo ljudi, ki ne slišijo. Najbrž pa večina majhnih gluhih otrok nima občutka, da so prikrajšani za nekaj pomembnega, vsaj dotlej ne, dokler se ne začnejo primerjati s slišečimi vrstniki in dokler ne začnejo sprejemati mnenja slišečega okolja. Prvi začetki izobraževanja gluhih pri nas segajo že v prvo polovico 19. stoletja, ko je bil ustanovljen zasebni zavod za gluhoneme v Gorici, nekoliko kasneje pa šola za gluhe deklice v Šmihelu pri Novem mestu. Leta 1895 je tedanja deželna vlada določila, da je treba v Ljubljani odpreti šolo za gluhe otroke obeh spolov. »Gluhonemnica v Ljubljani je dograjena,« je poročal časopis Slovenec 21. septembra leta 1900 in tako objavil začetek delovanja ustanove za izobraževanje gluhih in naglušnih otrok. Zgradbo na Zaloški cesti 5 so slovesno odprli in blagoslovili 28. oktobra 1900. Zavod so zgradili predvsem s sredstvi Ignacija Holzapfla, dekana iz Ribnice, ki je za postavitev namenil svoje premoženje. Gluhonemnica je delovala 5 let kot zasebni zavod, leta 1905 pa je postala državni zavod za gluhe. Leta 1907 je postal ravnatelj zavoda Franc Grm, ki je opravljal to funkcijo polnih 37 let. V času Grmovega vodenja je zavod doživljal svojo zlato dobo in postal eden najbolje urejenih zavodov za gluhe v nekdanji Jugoslaviji. V šolskem letu 1937/38 so v šolo uvedli t. i. pripravljalni razred, v katerega so začeli sprejemati predšolske otroke. Dejavnost zavoda se je razširila po drugi svetovni vojni z ustanovitvijo vajeniške šole za poklicno izobraževanje gluhe mladine ter z začetkom logopedske dejavnosti. Leta 1952 pa je bil ustanovljen še avdiološki oddelek, saj je bilo s prvimi elektroakustičnimi napravami omogočeno izvajanje slušnega in govornega treninga. Leta 1964 se je začela novogradnja objektov na Vojkovi ulici za Bežigradom, a je bilo zaradi pomanjkanja denarja zgrajenih le polovica prvotno načrtovanih objektov, v katere so se dve leti pozneje z Zaloške 5 preselili gojenci in osebje. Ko listamo po zapisih iz raznih obdobij delovanja zavoda, lahko beremo o življenju v njem, o otrocih, učiteljih, njihovih skupnih uspehih. Beremo pa tudi o težavah, ki, čeprav stare več desetletij, zvenijo tako kot današnje. Kot pred sto leti se tudi danes ukvarjamo s problemom, kako omogočiti gluhim vstop v družbo in kako jim zagotavljati vse pravice posameznika.