Nekoč sta sredi velikega travnika živela dva majhna kužka. Varovala sta veliko hišo, vendar nista vedela, kaj je v njej. Nikoli ni nihče vstopil vanjo, ne izstopil iz nje. In bila sta srečna, saj jima ni nikoli nič manjkalo. Toda nekega dne je začelo prvega kužka mučiti kaj se skriva za lesenimi vrati, pred katerimi sta ležala in odločil se je, da bo to izvedel. Drugi mu je poskušal vstop v hišo na vsak način preprečiti, češ da tega ne smeta, toda prvi ga ni poslušal, saj je bil trdno odločen, da bo izvedel kaj se skriva v njej. Odrinil je vrata in ko je vstopil, je sredi velike dvorane zagledal goro hrane in pijače. Toda dvorana je bila tako po stropu, kot po stenah in podu prekrita z ogledali raznoraznih velikosti in kužek je v hipu zagledal milijon drugih psov. Ves razjarjen je mislil, da se želijo polastiti hrane, zato je začel grozljivo renčati in lajati nanje. Toda tudi drugih tisoč psov je začelo grozljivo renčati in lajati nazaj, zato se je začel kot blazen zaganjati vanje, misleč da jih bo prepodil. A tudi drugih tisoč se je začelo zaganjati vanj in bolj kot je sam hotel biti grozljiv, tako so postajali čedalje bolj grozljivi tudi oni. Na koncu je preplašen zbežal iz hiše in ob drugem kužku žalostno poginil. Ta se je žalostno sklonil nad njim in se vprašal kako bo zdaj živel brez edinega prijatelja, ki ga je imel, zato je sklenil, da bo najbolje če še sam odide v hišo in umre. Toda ko je vstopil v dvorano in zagledal goro hrane in tisoč drugih psov, je pomislil, da je hrane dovolj za vse, zato je pomahal z repom in prijateljsko zalajal, kar je v trenutku ponovilo še ostalih tisoč prijateljev v ogledalih. Kužek je videl, da so mu prijateljski in še dandanes srečno živi v tisti hiši ob obilici hrane in v družbi svojih prijateljev.