Spomnim se, kot bi bilo danes. Vroče poznospomladansko jutro, bleščeče sonce, malce soparno, jaz pa z zemljevidom mesta Zagreba na Trgu bana Jelačiča, kamor sem prispela s tramvajem številka 6. Namenjena sem v Radićevo ulico in od tam skozi Kamenita vrata na Gornji grad, v hrvaški Sabor. Piše se leto 1993 in to je moj prvi delovni dan na Piše: Ilinka Todorovski Hrvaškem. Tisto pomlad je Radiotelevizija Slovenija objavila razpis za prvega stalnega dopisnika iz hrvaške prestolnice. Bila sem nadobudna novinarka Zunanjepolitičnega uredništva Televizije Slovenije, ki si je močno želela dopisniške preizkušnje. Prijavila sem se na razpis in v dokaj trdi konkurenci – zmagala. Za priprave sem imela komaj dober mesec časa in v tistih dneh sploh nisem vedela, kje se me drži glava. Zbiranje potrebnih dokumentov, iskanje stanovanja, pridobivanje dovoljenj in akreditacij, selitev. In za piko na i – Zagreb sem komajda poznala. Zato je bil prvo leto dni zemljevid mesta moj najzvestejši prijatelj. Nikamor nisem šla brez njega. In hranim ga še danes, oguljenega in razcefranega. V Zagrebu in potujoč po Hrvaški sem preživela skoraj devet let. Kakšno dolgo, pomembno in nepozabno obdobje! Vojna na Hrvaškem, vojna v Bosni in Hercegovini, Vukovar, Dubrovnik, Prevlaka, Banija..., žalost in človeške stiske, notranjepolitična trenja, gospodarska kriza, pritiski na medije, mednarodne težave in medsosedski spori s Slovenijo, vladavina in odhod državnega poglavarja Franja Tuđmana, zamenjava oblasti, volilna zmaga opozicije, sporazum Račan – Drnovšek. Ta – zdaj že pokojni sporazum o državni meji – je zaznamoval moje zadnje dneve v Zagrebu. Poletje leta 2001. Včasih komajda verjamem, da je od moje vrnitve v Slovenijo minilo že pet let. Spomini na zagrebško obdobje so namreč še vedno močni in živi. Pa tudi stiki z ljudmi, s katerimi sem stkala prijateljske vezi, se še niso ohladili. So pristni in trdni. Časa za obisk Zagreba je bolj malo, a je povezanost ostala. Tako z mestom kot s prijatelji in kolegi novinarji. Najtrdnejša pa je vez s Slovenskim domom. V prostore slovenskega društva v Zagrebu na Masarykovi ulici 13 sem prvič prišla že kmalu po začetku dopisnikovanja. Slovenski dom pa je resnično moj drugi dom postal leta 1996, ko me je predsednik društva Darko Šonc povabil, da pomagam pri rojstvu društvenega glasila Novi odmev. Zamisel se je porodila Silvinu Jermanu, vendar nikakor ni zaživela. Manjkala je »lokomotiva«. In sem rekla – zakaj pa ne. Poskusiti ni greh! Še danes mi ni povsem jasno, kako je skupinica popolnih amaterjev (mednje prištevam tudi sebe, saj s časopisnim novinarstvo nisem imela popolnoma nikakršnih izkušenj) uspela pripraviti in natisniti prvo številko Novega odmeva. In kmalu nato še drugo. In tretjo. In... In pred dnevi že jubilejno, 30. številko. Novi odmev je praznoval 10. rojstni dan. Ko sem se poslavljala iz Zagreba, so me prijatelji iz Slovenskega doma prosili, naj jim pomagam tudi iz Ljubljane. Prepričana sem bila, da to – kljub dobri volji – ne bo mogoče. Pa je šlo. In še gre. Tu so telefoni, mobilniki, telefaksi, elektronska pošta. Še dandanes preberem vsako besedo, ki izide v Novem odmevu. Iz razdalje 150 kilometrov. In sem na to neskončno ponosna. Kakor sem ponosna tudi na kolege – zdaj že prekaljene »novinarje« iz Slovenskega doma, člane uredništva Novega odmeva, ki skrbno spremljajo pomembne dogodke, o njih pišejo in poročajo zvestim bralcem glasila v Zagrebu, na Hrvaškem, v Sloveniji. Deset let je mimo in prav nobenega razloga ni, da se ne bi veselili nove desetletke.