Resnično: zelo kmalu po osamosvojitvi so se že pojavila tarnanja o nepravilnih oblikah tranzicije, ki jih nemara najbolj nazorno povzema legendarno deziluzijski vzklik: »ali smo se za to borili?«. V teh desetih letih smo doživeli malo šolo streznitve in padli v past mučne paralize, ki izhaja iz neuresničenih pričakovanj o zlati dobi demokracije: heroji osamosvojitvene vojne in vzpostavljanja slovenske državnosti so vračali odlikovanja te iste države, ki so ji odločilno pomagali pri rojstvu; grabljenje družbenega premoženja pod bengaličnim ognjem privatizacije in denacionalizacije je demoraliziralo široke sloje prebivalstva, ki pičlih deset let kasneje že niti volitev, najbolj temeljne državljanske pravice, ne jemlje več resno, ker je prepričano v lastno nemoč; brezbrižnost do kulturne ustvarjalnosti kot izhodišča slovenskih državnih aspiracij potrjuje zle slutnje o tehnologiji politične moči, ki se v divjem kapitalizmu preveč pogosto razume kot edini standard človeške usode; rastoča korupcija nove neo-liberalne elite in hkrati obsesivno slepe ambicije po anti-komunističnem začetku od nič so zlagoma jemali veter iz jader popularnega soglasja o prednostih demokratične nacionalne države, da boljše upravlja s kolektivnimi načini biti kakor katerakoli druga oblika modernega družbenega reda; mnogi dvomijo celo o načelni verodostojnosti demokracije na Slovenskem.