Kljub ljudskosti pa je imel Titov trg vsaj na začetku skoraj atribute svetega. Na njem so se prirejale velike, kolosalne prireditve in proslave, tam so potekali tudi obiski za tiste čase zelo pomembnih državnikov. Recimo Hruščova in Brežnjeva ali Giereka in Ceausescuja. In seveda tudi »največjega prijatelja« Josipa Broza - Tita. Titov trg je bil namenjen velikim, pomembnim dogodkom in zato seveda tudi čist, miren in slovesen. Le pred upravno zgradbo rudnika, kamor se je kasneje preselila velenjska občina, prvo upravno središče Šaleške doline je bilo namreč v Šoštanju, so bile gredice, zasajene s pisanimi rožami. Pa tudi te so imele poseben pomen, saj so bile zasajene v obliki črke L, prve črke partizanskega imena Franca Leskoška - Luke, ki je s svojim vplivom veliko pomagal pri gradnji mesta. Vendar se je stvar do tistega maja 1999 še bistveno spremenila. Najprej so postavili Titov spomenik. Čeprav je od »herojskega boja naših narodov« preteklo že veliko Pake, Velenjčani še enemu simbolu socialističnega napredka niso nasprotovali, ravno nasprotno, delavci Gorenja so za postavitev spomenika darovali zaslužek enega delovnega dne. Nekaj kritičnih besed so si privoščili le študentje, vendar zaradi tega niso imeli nobenih težav. Vodstvo mesta je pokroviteljsko toleriralo svojeglave mladince. Potem se je Velenje preimenovalo v Titovo, na osrednjem trgu pa se je poleg sprejema štafete in obveznih rokovskih koncertov na dan mladosti začela dogajati tudi nova država. Konec osemdesetih let se je na shodu, kjer so protestirali proti odlagališču radioaktivnih odpadkov, ki naj bi ga zgradili blizu zaradi ekoloških težav že tako prizadetega mesta, zbralo nekaj tisoč ljudi.