Potem ko brat Miran Špelič podrobno razloži, od kod ideja o vlogi Marije Magdalene, o dokazano podtaknjenih ponarejenih dokumentih v francoskih knjižnicah, o tem zakaj morajo biti Jezusovi potomci francoskega rodu in zakaj bi bili kot Angleži povsem nezanimivi, stvari dobijo povsem drugo podobo. Strokovno in zgodovinsko utemeljeno, a žal nič več tako zelo pompozno in zanimivo. Daleč od filma, ki bo ponovno dvignil nemalo prahu. Tako kot ga je odkritje Judovega evangelija. Juda Iškarjot naj bi bil po pričevanju štirih kanonskih evangelijev izdajalec. Tisti, ki ni znal sprevideti Jezusovega poslanstva, tisti, ki ga je izdal v roke mučiteljem in rabljem, tisti, ki ga je prodal za trideset srebrnikov in se na koncu ob spoznanju svoje krivde obesil. Njegovemu dejanju pripisujejo vse od zmote do zlobe. Apokrifni evangelij po Judu so odkrili že pred tridesetimi leti, pozornosti pa je deležen predvsem v zadnjem času, ko so ga pod okriljem revije National Geographic restavrirali in prevedli v angleščino. Juda je v njem opisan kot Jezusov najboljši prijatelj – tisti, ki ga je edini razumel in mu pomagal premagati zlo. Če je Jezus s svojo smrtjo odrešil svet, mar je tisti, ki je pomagal izpolniti pisma in ga poslal v smrt, res sovražnik? Smo bili spet zapeljani v zmoto? Brat Miran Špelič se nasmehne in razloži, kot pravi, priljubljeno temo s svojega področja. Omenjeni spisi so nastali v 3. oziroma 4. stoletju po Kristusu v sekti gnostikov. »Zanje je značilno, da zavračajo materijo kot izvir vsega zla. Bog stare zaveze je torej podoba negativnega. Smrt, ki dušo reši telesa, je torej dobra. V tem duhu je bil rehabilitiran tudi bratomorni Kajn in podobno vidijo vse drugo kot v fotografskem negativu. Črno je belo in belo je črno. S to sprevrženo sliko pa zgodovinski Juda in Jezus nimata nič več skupnega. Teorije o zaroti, cerkvenem skrivanju spisov in prikrivanju dejstev so sicer privlačne, a zmotne. Za spise, ki so se skozi zgodovino sicer izgubili, se je večinoma vedelo, a so, kot bi rekel, po naravni poti izpadli iz kanonske zbirke. Krščanska filozofija se namreč v temeljih razlikuje od gnostične in se ju nikakor ne da združevati.«