No, sedeminštiridesetletna Danica, ki je takoj na začetku pogovora sedla poleg mene in pazljivo poslušala, sicer živi z mamo. »Pomagam mamici, pomijem posodo!« Ne hodi na delo v varstveno-delovni center kot nekateri, ki se dela in simbolične nagrade zelo veselijo. Kar znajo, delajo z veseljem. Nekateri so sposobni samostojnega življenja – kot recimo Metka, simpatična dvainštiridesetletnica, ki celo zida hišo. »Delala sem petnajst let in dobivala plačo, zdaj sem v pokoju. Ves svet se je spremenil, zdravje se je poslabšalo; jemljem zdravila in hodim po injekcije za živce – pomagajo mi.« In preskoči. »Pa na Mont Blancu sem bila, prišla sem do štiri tisoč metrov višine, potem me je pa višinska bolezen zdelala – in desetkrat na Triglavu!« Pa spet: »Hišo imam, dvoetažno, spodaj je že narejeno: mamo sem izgubila lani, tako da sem čisto sama.« Metka je iz društva Sožitje iz Slovenske Bistrice (eno od dvainpetdesetih društev v Sloveniji). In kako ji teče življenje, si zjutraj najprej pripravi zajtrk? »Ne! Vstanem in grem najprej na 'kafe'. (Smeh vseh). Potem doma jem in grem k drugim sosedom. Če me ni, jih skrbi zame, veš!« Poskrbi tudi za pse, mačke in vrt, ki ga obdeluje sama! Z denarjem mora čarati, da preživi, pomagajo ji tudi sorodniki.